Piše: Mag. Tadej Ian
Pametni vedo, da je zdravi temelj vsake družbe oz. države aktivno, uspešno in dinamično gospodarstvo. Gospodarstvo v prvi vrsti omogoča stabilnost in v drugi vrsti vsestranski družbeni napredek. Če ne deluje dobro, so posamezniki in družba v krizi. Evropsko gospodarstvo je v zadnjih desetletjih kolateralna žrtev rušilnih evropskih politik.
Delež evropskega gospodarstva v odnosu do svetovnega gospodarstva je čedalje nižji. Evropa je imela nekoč gospodarski primat v svetu, zdaj pa ni niti senca sebe iz tistega časa. Zaradi slepote evropskih tehnokratskih elit, ki skozi institucije EU vladajo Evropi in diktirajo slabe in Evropejcem škodljive politike, vse bolj peša evropsko gospodarstvo. V Nemčiji denimo zaradi rastoče energetske krize vse več podjetij napoveduje, da bodo proizvodnjo preselila iz Evrope. Ta trend se bo zagotovo izrazil tudi v drugih državah članicah EU.
Civilizacijska vloga gospodarstva
Največja napaka civilizacij, ki so kasneje propadle, je bila, da so tedaj, ko so bile na vrhuncu, njihovi voditelji začeli razmišljati, da je njihova civilizacija neuničljiva in da si lahko brez kakšne večje škode dovolijo karkoli. To pa je seveda iluzija. Slabe oz. katastrofalne politike vedno pripeljejo do padca civilizacije, imperija ali države. Evropska civilizacija oz. Evropska unija kot njena glavna nosilka tu ni nobena izjema.
Gospodarstvo je za vsako politično tvorbo to, kar je motor za avtomobil. Brez motorja je avtomobil samo kup neuporabne pločevine in plastike. Z motorjem pa se prelevi v čudovito vozilo, ki nas lahko ob primernem vzdrževanju ponese na drug konec sveta. Gospodarstvo omogoča blaginjo posameznika in kolektivne skupnosti.
Ko obstaja blaginja, ljudem ni treba razmišljati o preživetju oz. osnovnih dobrinah, pač pa se lahko usmerijo v napredek, ki družbo oz. civilizacijo izboljšuje in jo dviga na višji nivo, ki ljudem, ki znotraj nje živijo, omogoča še večjo blaginjo oz. osebno rast. Če se gospodarstvo zanemarja, najprej usahne razvoj in z njim napredek. In ko usahne “salo”, nerazumne gospodarske politike povzročijo, da se zmanjšuje “mišična masa”, kar metaforično pomeni, da se morajo pripadniki civilizacije začeti ukvarjati z osnovnimi dobrinami, ki so potrebne za preživetje. Točno to se kaže v tej energetski krizi, ko vsi Evropejci razmišljamo o elektriki, energentih itd. Toda kako je prišlo do tega?
Ko se politika postavi nad gospodarstvo
Vsekakor zgrešene migracijske politike, politična korektnost in omalovaževanje evropske tradicije, kulture in zgodovine s strani Evropejcev predvsem posredno slabo vplivajo na evropsko gospodarstvo. Toda evropskega gospodarstva nič ne bremeni bolj kot zgrešena evropska ekološka politika.
Začelo se je dokaj nedolžno, ko je svet leta 1987 prek Brundtlandovega poročila, ki je sicer izšlo v okviru Združenih narodov, prvič slišal za trajnostni razvoj. Trajnostni razvoj ni napaka, saj je nedvomno, da se mora človeštvo začeti razvijati tako, da bo življenjsko okolje našim zanamcem omogočilo normalno življenje. Težave so se pojavile kasneje, ko se je pojavila ideja o razogljičevanju, saj naj bi bilo to domnevno potrebno za ustavitev podnebnih sprememb, za katere naj bi bil (spet domnevno) kriv človek.
Škodljive posledice razogljičevanja so se začele pojavljati v EU leta 2005 z uvedbo tako imenovanih kuponov CO2. Šlo je v bistvu za uvedbo sistema trgovanja z emisijami gospodarstva. To pomeni, da je vsako leto v EU na razpolago toliko in toliko kuponov CO2 in s tem emisij. Tista podjetja, ki emisij ne porabijo, jih prodajo podjetjem, ki imajo proizvodnjo, ki zahteva več emisij. Težava je v tem, ker se količina kuponov oz. emisij vsako leto zmanjšuje zaradi evropske strategije razogljičevanja. Po eni strani je evropsko gospodarstvo, ki potrebuje več izpustov CO2, nekonkurenčno, saj so kuponi CO2 zaradi njihovega pomanjkanja vsako leto občutno dražji, po drugi strani pa se dejansko krči. Strategija razogljičevanja Evropske unije dolgoročno torej pomeni evropski gospodarski samomor.
Odveč je poudarjati, da takšna nerazumna strategija pelje v padanje standarda povprečnega državljana EU in manjšo konkurenčnost Evrope v svetu in s tem njen manjši mednarodni oz. globalni pomen. Preostanek sveta namreč tovrstnih kuponov CO2 ne uporablja. Povrhu vsega CO2 (ogljikov dioksid) v resnici sploh ni problematičen, saj gre za dokazano zgrešeno okoljevarstveno strategijo, o čemer smo v Demokraciji že pisali, zato na tem mestu dokazov ne bomo ponavljali. Bistvo je v tem, da gre za slabo in nevarno ter škodljivo politiko, ki ne bi rešila problema, četudi bi ta obstajal, ker svet ne sledi evropski strategiji razogljičevanja.
Energetska kriza, ki jo doživljamo, je neposredna posledica opisane evropske politike razogljičevanja. Četudi se tehnokrati EU izgovarjajo, da je sedanjo energetsko krizo povzročila ruska agresija na Ukrajino in z njo povezane sankcije, pa je resnica takšna, da je ukrajinska vojna evropsko energetsko bedo le pospešila in predčasno razgalila. Gre namreč za to, da se termoelektrarne in jedrske elektrarne, ki evropskemu električnemu omrežju omogočajo stabilnost, izklapljajo in se namesto njih postavljajo vetrne in sončne elektrarne, ki evropsko omrežje destabilizirajo zaradi neredne in pomanjkljive preskrbe z elektriko. To ne le ogroža delovanja evropske družbe v njenih najosnovnejših funkcijah, saj je grožnja električnega mrka v Evropi vse večja, pač pa tudi hromi evropsko gospodarstvo zaradi vrtoglavo visokih cen električne energije in njenega pomanjkanja, saj je jasno, da bodo v primeru grožnje električnega mrka iz električnega omrežja najprej izklopljeni gospodarski subjekti. Napovedi slovenskega premierja, da bo vlada med zimo izklopila gospodarstvo, bodo ob nadaljevanju evropskega energetskega brezumja postale stalnica oz. kruta realnost ne le v Sloveniji, pač pa povsod v Evropski uniji. Kdor se vsaj malo spozna na ekonomijo, se zaveda, da bo tak razvoj dogodkov katastrofalen, če ne kar kataklizmičen za evropsko gospodarstvo.
“Prišli so norci s korci …”
Evropa se spreminja v Blatno vas, kot jo poznamo iz otroške pesmi Otona Župančiča z naslovom Zlato v Blatni vasi, kjer pridejo norci s korci in raztresejo lonec zlata po blatu, da zlato izgine in potsane izgubljeno. Približno nekaj takega namreč počne tehnokracija Evropske unije, ki se vdaja moderni okoljevarstveni ideologiji in ki kljub glasovom razuma številnim znanstvenikom, ki niso nasedli množični psihozi oz. histeriji zaradi izpustov CO2, ne popušča ter je evropsko gospodarstvo obsodila na životarjenje in počasno hiranje. Evropsko gospodarstvo je v prispodobi lonec zlata, ki bo zaradi neumnosti tistih, ki z njim upravljajo, izginilo. Evropa torej postaja čedalje bolj neprijazno gospodarsko okolje zaradi pomanjkanja vizije in pomanjkanja razuma vladajočih elit. To bo zagotovo povzročilo, da bo življenjski standard Evropejcev vse bolj in bolj padal. Ko se bo to dogajalo, bo prihajalo do socialnih napetosti, nemirov in drugih nevšečnosti, ki bodo Evropo dodatno destabilizirali in jo posledično spremenili v gospodarstvu še bolj neprijazno okolje. Šlo bo za tipičen začaran krog.
Zato je nujno, da se z brezumnimi in gospodarstvu sovražnimi politikami neha. Državljani EU bi morali od tehnokratskih elit na demokratičen način izsiliti, da se Evropa opremi z zadostnim številom klasičnih elektrarn, termoelektrarn in jedrskih elektrarn torej, in da se v Evropi znova ustvari gospodarstvu prijazen prostor, saj je to edina pot evropskega razvoja in napredka.
