Velikokrat doslej sem slišal očitek, da so pomladne stranke, ki jih v vsakdanji precej neposrečeni govorici imenujemo »desne«, neke vrste ujetniki preteklosti, da se ukvarjajo samo s staro partizansko-domobransko shizmo ter osamosvojiteljskimi zaslugami. Za razliko od nje naj bi se »sredina« (pred štirimi leti je bila to menda Cerarjeva SMC) ukvarjala zgolj s prihodnostjo, razvojnimi in gospodarskimi vprašanji.
Ste prepričani, da ta vsiljeni stereotip res drži? Ponavljajo ga mnogi mediji, seveda v želji po inerciji in v strahu pred resničnimi (!) spremembami. Kar je sicer na splošno problem povprečnega Slovenca, ki sicer rad jamra in nerga, a za izboljšanje stanja ni pripravljen sprejeti odgovornosti. Zato se hitro ujame na limanice raznovrstnih mesijanskih likov, ki obljubljajo gradove v oblakih, veliko govorijo o nekakšnih idealih in podobno. Se spomnite Mira Cerarja pred štirimi leti? Njegove besede o tem, kako nam v politiki primanjkuje etike, so delovale zelo vabljivo za tiste, ki sicer ne spremljajo kaj dosti političnega dogajanja. Da se je prav v tistem času dogajala sodna farsa s Patrio, ga seveda ni zanimalo – zanj, doktorja prava, je bilo to nekaj običajnega. In je nato zmagal na volitvah na podoben način kot je Josip Broz Tito z lovsko puško uspešno ustrelil medveda – seveda tistega, ki je bil poprej privezan na drevo.
Ko opazujem programska izhodišča pomladnih strank (tu mislim predvsem na SDS in Združeno desnico – recimo, da je slednja nekoliko bolj populistična), ne opažam, da bi se ukvarjale zgolj s preteklostjo. Prav nasprotno. Morda je res, da se zlasti SDS opira na vrednote, ki so Slovence združevale pri nastanku slovenske države ter pri padcu prejšnjega režima, čeprav se je slednji žal ohranil pod pretvezo formalne demokracije. Namreč, slovenska pomlad predstavlja tisto vrednostno središče slovenskega naroda, ob katerem se je narod lahko poenotil, kar smo videli na plebiscitu – žal to ni veljalo za politiko, saj si je njen stari režimski del rezultate plebiscita interpretiral po svoje. Nekaj pa je vendarle jasno: v vojni za Slovenijo je bila rdeča zvezda premagana, postala je simbol poraza, tako vojaškega kot moralnega.
Kdo torej danes predstavlja glas preteklosti, če ne tisti, ki znova povzdigujejo rdečo zvezdo? Slednja ne simbolizira samo pobojev več deset tisoč Slovencev, Goli otok, številne zapore ter sodno-udbovska maltretiranja, pač pa tudi strahovito gospodarsko nazadovanje ter kastni sistem, ki ga še danes podpira sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Ta kastni sistem se vleče še v današnji čas (z delitvijo na prvorazredne ter drugorazredne), obenem pa imamo ves čas težave z nekakšnim titoističnim domačijstvom (»Tujega nočemo, svojega ne damo.«) ter visokimi davki in birokracijo. In vse to so nam prinesle stranke, ki po svojih lastnih besedah delajo za prihodnost.
In sedaj? Predstavlja se nam nekakšna nova alternativa z Marjanom Šarcem v glavni vlogi. Šarec prisega na puritanstvo, češ moramo se očistiti starih osamosvojiteljev, ker je čas za novo generacijo. Pozablja pa, da velika večina politikov iz časa osamosvojitve ni več dejavna v politiki. Torej, Šarčeva lista naj bi v politiko prinesla nekaj svežega, nekaj novega. Pa je res tako? Glede na to, kako kamniški župan obožuje borčevske proslave ter njihove parole, bi lahko rekli, da je prvovrstni glasnik preteklosti, ki bi jo morali že zdavnaj pustiti za seboj. Jasno je torej, da »mesija« iz Kučanovega kroga prodaja leseno železo. Zakaj bi torej Slovenec podpiral »alternativo«, ki ima isti vir kot sedanja oblast?
Ergo: pojdite na volitve in glasujte za prihodnost, torej za slovensko pomlad. In pošljite rdečo zvezdo tja, kamor spada: na smetišče zgodovine.
