Piše: Vančo K. Tegov
Francija je zaradi strahu pred izgredi na dan volitev razporedila dodatnih 30.000 policistov. Ali bo ta številka zadostna? V Franciji bo v nedeljo ob drugem krogu parlamentarnih volitev napotenih in razporejenih 30.000 policistov in žandarjev, od tega 5000 v Parizu, zaradi nevarnosti izgredov, je včeraj povedal notranji minister Gerald Darmanen.
Več kot primeren trenutek za zasuk v pravo smer. V desno.
»Repertoar« ali spekter vseh tistih ki so se pojavil še isti večer in dan kasneje na ulice po francoskih mestih, nakazuje na to da je pretežno število teh ki so bili prisesane na državne jasli ali so se po obvodih napajali iz budžeta. Sedaj e pravi trenutek da se Francozi obrnejo k sebi, k svojim koreninam, da ohranijo Francijo z vsem kar sodi k temu. Po vsebini nastopov in besedil ki jih predvajajo pripadniki francoske subkulture, predvsem raperji, kaže da so vključeni največji del tisti, ki jim Francija ni intimna opcija ampak interes, ki ga francoska leva oblast manifestira skozi plačevanja raznih transferjev. Prispevek leve subkulture je predvsem viden v razgradnji in devastaciji ter popolnemu razkroju francoske demokratične in kulturne identitete ter tradicije.
Vse to bo z morebitnim in skorajda verjetnim prihodom desno orientiranim in domoljubnim naravnanim Nacionalnim zborom kmalu odplaknjeno, tako kot se bodo morali anarhisti, globalisti, in gibanja vseh barv brezdelnežev tega sveta, odplakniti. Ali začeti delati. Ali nadaljevati z manifestacijami perverzije, nedela in še več še bolj odurnih početij. Zato se tudi sam bojim da se bo na mogoč silovit odpor zoper zdrave spremembe potrebno odzvati enako silovito s še večjo prisotnostjo policije.
Peta republika z igralci ki v tej »ligi« sodijo. Ostali pa na smetišče.
Čeprav nekateri še vedno mislijo da je možno omejiti pridobitve francoske normalne meščanske, prave desnice, se zdi, da se je v peti republiki nekaj zalomilo. Sredina je šibka, levica stabilna, konservativna in predvsem patriotska in meščanska desnica pa se vzpenja – prebila je nekoč močne sanitarne kordone, ki so jih tvorili pro-evropske liberalno leve struje. V času, ko Donald Trump trka na vrata Bele hiše in je nemška skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) v vzponu, bi lahko Zahod – in Evropa – zadostila verodostojnim voditeljem in drznim idejam. Ti rezultati kažejo, da je francoska revolucija morda na poti, vendar Macron ne bo tisti, ki jo bo vodil. Iztrošen, izrabljen in jutri dokončno zavržen.
Kljub temu da je v francoskem pol- predsedniškem sistemu predsednik republike močnejša figura kot v klasičnih parlamentarnih demokracijah, ni pa vedno garancija da tako ostane. Realna politična moč je vseeno v parlamentu, vladi, prvem ministru. V dani konstelaciji ne kaže na neko pričakovano sobivanje. Očitni nekoordinirani Macronov »salto mortale« je salto za celotno francosko državo. O izenačenem vplivu političnih glavnih igralcev lahko govorimo in pričakujemo le če ne bo Macrona. Macron je zakockal dovolj. Politični »poker« ga je stal glave.
Vive la Republique!
Red mora biti!
