Piše: Marko Puš
Francija je vzorčen primer evropske države, v kateri populacijo prebivalstva z 10,3 odstotka predstavljajo tujerodni migranti.
V lanskem letu je država omogočila še dodatnim 320 tisoč neevropskim migrantom dovoljenje za delo in prebivanje, v državi na plečih davkoplačevalcev pa živi še 700 tisoč ljudi s statusom azilanta (med njimi so tudi ukrajinski begunci). Že leta 2010 je imela kar ena tretjina novorojenih »Francozov« vsaj enega od staršev neevropskega rodu. Po nekaterih projekcijah bo do leta 2050 že skoraj 20 odstotkov prebivalstva muslimanskega. Da to ni dobra popotnica za eno osrednjih zahodnoevropskih držav, je znano vsakomur s kančkom zdrave pameti.
Za Francijo so tudi parlamentarne volitve, ki niso prinesle napovedanega preobrata. Nacionalni zbor Marine Le Pen je sicer prejel največje število glasov, a so stranke radikalne levice in macronisti s taktičnim umikom kandidatov iz volilnih enot spretno združili volivce proti desnici, tako da je v večinskem sistemu prišlo do rezultata, ki je Le Penovi onemogočil absolutno zmago, dovolj glasov pa nista prejeli niti drugi dve zavezništvi. Migranti, hamasovci, marksisti, pripadniki LGBT in drugi so ob rezultatu »plesali«. Plesala je tudi slovenska levica ob zmagi Gibanja Svoboda, a po vsega dveh letih lahko vidimo, kakšno razsulo so nam prinesli.
Turbulentna leta čakajo Francijo, ki se bo iz kaosa izvila ali po demokratični poti – da bo volitve dobila demokratična desnica − ali pa bodo levičarji s pomočjo novih volilnih prevar preprosto spravili stvari tako daleč, da bodo sprožili državljansko vojno.
Še bolj turbulentna leta čakajo Francijo, ki se bo iz kaosa izvila ali po demokratični poti – da bo volitve dobila demokratična desnica − ali pa bodo levičarji s pomočjo novih volilnih prevar preprosto spravili stvari tako daleč, da bodo sprožili državljansko vojno. Takrat se ne čuditi, če bodo padale glave kot v času francoske revolucije.
