Piše: Dr. Štefan Šumah
Vas na kaj spominjata kult tradicije in novorek? Ali pa poskus hitrega sprejetja zakona države, ki bi uveljavljal krajši delovni čas za vse delavce, stalno višanje minimalne plače, kot se daje vodilnim v industriji ali javnim uslužbencem; enako zaupanje v sindikate (ki naj bi se izkazali za tehnično in moralno vredne), govorjenje o reorganizaciji železnic in prometnega sektorja; zahteve po močnem progresivnem davku na kapital (pri čemer gre za »delno razlastitev« zgoščenega premoženja)?
Ja, v Sloveniji obstaja kult tradicije, kult tradicije NOB, ko novodobni borci za privilegije romajo na posvečene kraje revolucije. Obstaja tudi novorek, ki se uporablja, ko vladi zmanjka idej ali pa sposobnosti, kako rešiti težave. Tipična beseda novoreka te oblasti je »časovnica«, beseda, ki prestavlja rešitev težav nekam v prihodnost. In oba pojma, »kult tradicije« in »novorek«, po Umbertu Ecu označujeta fašizem. V eseju Prafašizem pa je zapisal tudi, da je bila ena najznačilnejših potez historičnega fašizma njegova privlačnost za frustrirani srednji razred, ki ga je prizadela gospodarska kriza ali se je čutil politično ponižanega, nadaljeval pa, da bo v našem času, ko se stari »proletarci« spreminjajo v malomeščane (in so lumpenproletarci skoraj povsem izključeni s političnega prizorišča), fašizem jutrišnjega dne v tej novi večini našel svoje občinstvo. In ga je našel. Skoraj 400.000-glavo občinstvo, ki ga je dogajanje zaradi koronakrize res frustriralo, ki je imelo dovolj Janševe »fašistične vlade« in je komaj čakalo svobodo, da bi lahko plesalo.
In naprej. Tudi v Sloveniji »poskus hitrega sprejetja zakona, ki bi uveljavljal krajši delovni čas za vse delavce; stalno višanje minimalne plača; enako zaupanje v sindikate delavcev kot v delodajalce, reorganizacija železnic in prometnega sektorja; progresiven davek na kapital« … Pri vsem navedenem pa gre le za minimalno prilagoditev fašističnega manifesta, ki je bil objavljen 6. junija leta 1919 v časopisu Il Popolo d’Italia.
Če nadaljujem z naštevanjem značilnosti fašizma, lahko hitro ugotovimo, da Slovenija od njega ni več daleč. Vzbujanje akutnega sovraštva torej proti nekaterim manjšinskim skupinam ali posameznikom, obravnavanje teh kot sovražnika in pripisovanje krivde njim za vse slabosti v družbi (v tem primeru J. Janša); iracionalnost, ki temelji na popolni nerazumnosti v smislu, da pravzaprav popolnoma noben dokaz ne more ovreči predsodka (npr., da Tito ni bil diktator in zločinec); poskusi pridobitve popolne družbene hegemonije; kombinacija uličnega nasilja (politkolesarji, Antifa) in uporabe državne moči proti ciljnim skupinam ter seveda proti vsem liberalnim, demokratičnim in naprednim mnenjem, ki jim nasprotujejo (preiskovalne komisije, FURS, policija …); uporaba sodobnih tehnik propagande in cenzure za zatiranje politične opozicije (Delo, Dnevnik, Pop TV, RTVS …), obsežna ekonomska in socialna organizacija (različne NVO); pritiski na sodišča; korporativizem! Ja, v Sloveniji smo pod to oblastjo res na poti v fašizem. Ali pa v boljševizem, komunizem, socializem …, kar pač kdo hoče slišati. Žal pa so vsi ti tiči iz istega gnezda.
In za podkrepitev moje teze o zametkih pojava fašizma v Sloveniji še citat A. Hitlerja, pod katerega bi se zagotovo podpisal vsak član Levice: »Socializem kot končni pojem dolžnosti, etična dolžnost dela, ne samo zase, ampak tudi za sočloveka, predvsem pa načelo: Skupno dobro pred lastnim dobrim, boj proti vsem parazitizmom in predvsem proti lahkemu in nezasluženemu dohodku.«
Vse to, kar sem naštel, v imenu antifašizma izvaja sedanja vlada. In vse, ki ji nasprotujejo, njeni podporniki označujejo s fašisti. Še kako prav je imel legendarni britanski premier Winston Churchill (ali kdor koli že), ki je opozoril: »Fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti.«
