Piše: Gašper Blažič
Slovenci imamo v svoji kolektivni zgodovinski zavesti vcepljeno tezo, da smo bili v zgodovini vedno plen tujih imperijev. Najdlje časa pod Nemci (pravzaprav Habsburžani), pa tudi pod Italijani, Madžari in navsezadnje tudi Srbi (preko Kraljevine SHS oz. Jugoslavije). Kar naj bi pomenilo, da smo šele z nastankom »Titolandije« iz ljudstva hlapcev postali pravi državotvorni narod – vsaj tako nam je sugerirala uradna partijska propaganda. In prav tu se pojavi eden temeljnih nacionalnih nesporazumov glede dogodkov iz leta 1991, ki so nas pripeljali na pot samostojnosti in državnosti, saj nas hočejo »tituhi« še dobrih trideset let kasneje prepričati, da je bila osamosvojitev zgolj mala stopnička v razvoju tega, kar smo doživeli z domnevno osvoboditvijo leta 1945.
Morda se bo kdo spomnil, kako je od sredine leta 1989 marsikdo gojil lažno upanje, da bo tedanja Jugoslavija postala normalna in se morda celo vključila v evropske integracije – in s tem seveda žrtvovala svojo dotedanjo vodilno vlogo v t. i. gibanju neuvrščenih, torej nekakšni »tretji poti« v času hladne vojne. Tedanji predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek je v navezi s prav tako svežim jugoslovanskim premierjem Antejem Markovićem namreč vzbujal močno zaupanje Zahoda, da bo komunistična država, ki se je že leta 1948 povsem ločila od vpliva Sovjetske zveze, vendarle krenila po novi poti gospodarskega razvoja in spoštovanja človekovih pravic, zlasti v svojem »slepem črevu«, imenovanem Kosovo. Vendar so se pričakovanja hitro sfižila: na (pravoslavni) Vidov dan tega leta (tj. 28. junija) je Slobodan Milošević nastopil kot gromovniški govornik velike proslave na Gazimestanu ob okrogli obletnici bitke na Kosovem polju, Drnovška pa so tam presedali z enega stola na drugega kot kakšnega šolarčka. Že tri mesece kasneje pa so Titovemu nasledniku, ki je bil izmed slovenskih funkcionarjev na tem položaju kot drugi (za Sergejem Kraigherjem), ponagajali kar slovenski komunisti s sprejemanjem amandmajev k republiški ustavi, kar Slovenije sicer ni naredilo za samostojno državo, je pa močno jezilo Beograd. In takrat je moral Drnovšek predčasno končati obisk v ZDA ter letalo namesto proti Beogradu obrniti proti Ljubljani, kjer ga je na letališču sprejel predsednik republiškega predsedstva Janez Stanovnik in ga pospremil v skupščino, kjer so delegati ravno razglasili nove ustavne amandmaje.
A vrnimo se nekoliko bolj v zgodovino, v zgodnji srednji vek. Slovenci se radi sklicujemo na Karantanijo kot našo prvo državo, čeprav so naši predniki (in s tem predniki srednjeevropskih slovanskih narodov) živeli tudi v nekaterih drugih kneževinah, denimo Karniola (ki se najbolj ujema s sedanjim slovenskim državnim ozemljem), pa Moravska, Panonija… In se preko šolskih učbenikov radi spominjamo, da izguba karantanske samostojnosti ter prihod krščanstva med Slovence vzročno sovpadata. No, dejstvo je, da je Karantanija prej pripadala Samovi plemenski zvezi, vendar sama ni bila kos nevarnosti, ki je prihajala z vzhodne strani, to je Avarom. Imela je na razpolago samo dve možnosti: da se z Avari spopade sama in tvega izginotje ali pa se poveže z Bavarci in nastajajočim frankovskim imperijem. Odločili so se za drugo možnost, ki pa za notranjo avtonomijo Karantanije ni bila niti približno toliko usodna kot dogajanje v desetem stoletju, ko je uvajanje frankovske (fevdalne) ureditve z grofijami povsem potolklo samostojnost ter družbeno ureditev prej znanih kneževin. Toda skozi srednji vek se nacionalna komponenta ni razvila in skozi različne imperije se je slovenski živelj na tem območju začel jasneje zavedati svoje nacionalne identitete šele dolga stoletja kasneje, ko je nacionalna zavest preraščala pokrajinsko, saj je denimo naziv »Kranjec« pomenil bodisi slovensko bodisi nemško govorečega prebivalca Kranjske. Prav 19. stoletje (zlasti druga polovica) je bilo s pomladjo narodov odločilno tudi za Slovence – naši tedanji predniki so namreč iskali zavezništvo s Hrvati in Srbi, živečimi v habsburškemu imperiju, v upanju, da bi lahko do tedaj dualistično ureditev Avstroogrske preimenovali v trialistično ureditev s tretjo, »jugoslovansko« enoto, kar pa se ni posrečilo. Šele zadnji avstrijski cesar Karel, svetniški naslednik Franca Jožefa (in kasneje nesrečno izgnan na Madeiro, kjer je mlad umrl), je bil pripravljen privoliti v trializem, a mu je Anton Korošec sporočil, da je za to že prepozno. Južnoslovanska enota je po razpadu avstrijske države postala samostojna samo za en mesec, saj je hitro sledila zvijačna združitev s Kraljevino Srbijo – kar dejansko ni bila združitev, ampak priključitev (aneksija), saj so bila naša ozemlja del vojnega plena tako Srbije kot Italije po končani prvi svetovni vojni. Tako smo v tistem času dejansko padli iz dežja pod kap – kraljevina SHS je obsegala samo del slovenskega ozemlja, brez Primorske in Koroške, dobili smo sicer vsaj Štajersko do Šentilja ter Prekmurje, a na žalost dokaj diktatorsko centralistično oblast v Beogradu. Kar je šlo na roko komunistom, ki so taktično izvajali propagando o morebitni samostojnosti Slovenije (seveda takšno, kjer bodo na oblasti komunisti in bi se lahko priključila katerikoli komunistični državi v soseščini). Nastanek Titove Jugoslavije je sicer kasneje z ustavnimi reformami republikam podelil nekatere atribute države, vendar je prva in zadnja beseda vseeno pripadala centralni oblasti v Beogradu.
A pojdimo spet nekoliko v čase, ki so pravkar za nami. Leta 2004 je Slovenija po dolgih letih priprave postala polnopravna članica Evropske unije. Le malo je bilo tedaj takih, ki so odkrito svarili, da smo se komaj rešili Jugoslavije, že rinemo v novo nesrečo. Toda tedaj je bila EU še razmeroma privlačna opcija, Slovenci smo na njen račun lahko veliko pridobili, čeprav je trinajst let prej tedanja Evropska skupnost zelo zadržano, celo odklonilno spremljala slovensko pot v samostojnost. Žal so se razmere v zadnjem desetletju močno spremenile, še zlasti po tistem, ko se je od članstva v EU poslovila Velika Britanija. V kombinaciji z migrantskim “bonusom” ter prebujensko kulturnomarksistično paradigmo se pojavlja čedalje več tendenc h krepitvi bruseljskega centralizma ter zmanjševanju suverenosti držav članic EU. To seveda pomeni krepko odstopanje od ideje očetov združene Evrope, ki so v času po drugi svetovni vojni postavljali temelje od vojne močno ranjeni Evropi. In tu ni šlo zgolj za gospodarsko sodelovanje, ampak tudi ustvarjanje politične povezave na temelju pripadnosti evropski civilizaciji. Kasneje je to preraslo v združevanje držav v unijo, ki je lahko kljubovala tako interesom ZDA kot tudi drugim velesilam na vzhodu, kot sta denimo Rusija in Kitajska. Vendar je ideal eno, resničnost pa nekaj povsem drugega: težnje starih »jedrnjakov« po bolj enotni in centralizirani EU, ki bo znala enotno odgovarjati na izzive časa, je slednjo le še bolj razklala. S tem pa je t. i. evroskepticizem dobil nov zagon v mnogih članicah EU, ki so nekdaj sodile na vzhodno stran železne zavese – in tudi Slovenija ni izjema. In videti je, da so samo še privilegiji svobodnega potovanja brez mejnih kontrol ter enotna valuta v EU skupaj z evropskimi sredstvi zadnji branik pred tem, da bi se do EU odklonilno razpoloženje razrastlo v večji del prebivalstva.
Ne glede na to vprašanje suverenosti posameznih članic, tudi Slovenije, ostaja pereč problem. Problem, ki se pojavlja v zvezi z vprašanjem, ali naj EU deluje »od spodaj navzgor«, kakor zahtevajo t. i. nove članice EU, ali »od zgoraj navzdol«, kakor pričakujejo »stari zahodnjaki«, je zadnje čase spet aktualen. Včeraj smo lahko prebrali novico o tem, da se je drugi opciji pridružila slovenska ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon, ki naj bi po do sedaj znanih informacijah podprla odločanje po večinskem načelu. Kar marsikoga spomni na dogodke v času razpadanja SFRJ, ko je srbski vožd (tedaj uradno še predsednik CK ZK Srbije) Milošević s svojimi postreščki navijal za uveljavljanje odločanja znotraj SFRJ po načelu »en človek, en glas«, kar bi seveda nagnilo tehtnico v prid srbskim centralistom ter oslabilo tedanji federalistični sistem in njegove varovalke. Tovrstno rovarjenje je seveda na drugi strani koristilo slovenskim komunistom, ki so znova lahko zajahali konja nacionalne enotnosti – in če se januarja 1990 ne bi zgodil znameniti 14. kongres ZKJ, s katerega je slovenska delegacija na pobudo Cirila Ribičiča odšla predčasno (in pospremljena s solzami Sonje Lokar), bi slovenski partijski vrhuški na prvih večstrankarskih (republiških) volitvah, ki so sledile tri mesece kasneje, trda predla. Navsezadnje je bil to del popravljanja napak iz leta 1988, ko so skupščinski delegati v Ljubljani brez večjih zadržkov podprli spremembe jugoslovanske ustave v smer centralizma, kar je bilo seveda na meji veleizdaje. In ko je začel Milošević s svojimi uličnimi pohodi in je tudi slovenska opozicija postavila svojo zahtevo po »suvereni državi slovenskega naroda«, je partija brž začela popravljati svoje dosedanje usmeritve. In je, tri mesece po famoznih ustavnih amandmajih, ob spremljanju grozljivih posnetkov iz Romunije začela prisegati na proevropsko usmeritev ter na »sestop z oblasti«, ki ga v resnici ni bilo in predstavlja idejno podlago za sedanjo »depolitizacijo« RTV Slovenija.
Evropska unija ima sicer že dolga leta probleme s tem, kako doseči kompromis pri odločanju o skupnih področjih, saj obstaja bojazen, da bi prevelik vpliv evropskega parlamenta pomenil popolno prevlado večjih držav članic v primerjavi z manjšimi. Na drugi strani pa enakopravnost članic pri odločanju o skupnih zadevah predstavlja blokado pri učinkovitem odločanju. Dejstvo pa je, da je EU vendarle ne more bazirati na takšnih temeljih kot nekdanja »Titolandija«, saj je navsezadnje nastala sporazumno, torej »od spodaj navzgor« – in to bi morali bruseljski birokrati upoštevati, ko gre za spoštovanje suverenosti posameznih držav članic, denimo glede migrantskih kvot. Vsakršni premiki v centralizem ter represijo proti posameznim članicam (kjer bi bila razlika med »Kardeljem« in »Rankovićem« samo kozmetična) bi samo sprožili nove izstope iz EU in s tem njen razpad – in nihče si tega bolj ne želijo kot ravno Putinova Rusija ter njena zaveznica Kitajska, pa tudi Turčija. Tudi v primerjavi z ZDA, ki ima sedaj šibkega predsednika, EU ne more bistveno napredovati, če bi v odločanje o svoji zunanji politiki uvedla večinsko načelo in s tem spravila nekatere članice EU v povsem podrejen položaj. Tudi skrajni suverenizem, ki ga gojijo nekatere »alt right« stranke v evropskih državah, ne bi rešil ničesar in predstavlja drugi obraz iste Janusove glave – če prvi obraz predstavlja vsiljeni bruseljski centralizem.
In kot že velikokrat v dosedanjih skoraj dvajsetih letih slovenskega članstva v EU se je izkazalo, kako pomembno je, da ima Slovenija na oblasti ljudi, ki so kompetentni tudi za odločanje in pogajanja na ravni EU. Sedanja ministrica Tanja Fajon lahko sicer uživa (javnomnenjske) sadove vnovične izvolitve Slovenije v varnostni svet OZN, pri čemer pa pozablja, da imajo (samo stalne) članice pravico veta na katerokoli odločitev VS OZN. Kar bi moralo biti dovolj močno opozorilo, da bi temeljito premislila, ali je to, kar ponuja po njeno »jedrna Evropa«, res suho zlato. Ali pa morda to počne nalašč, da bi slovenski javnosti dokončno priskutila EU, ki je sicer, to je treba priznati, preko nekaterih svojih predstavnikov velikokrat podprla skrajno sporne odločitve tranzicijske kvazi-levice v zvezi z RTV in delovanjem sodišč? Morda. Ker če se zgodi sloxit, bomo podobno kot Belorusija ostali prepuščeni sami sebi.
