Piše: Dr. Matevž Tomšič
Nedavno zaključeno vladavino »svobode« je mogoče označiti s številnimi lastnostmi, ki so v pretežni meri negativne. A če bi morali izbrati eno, ki je najbolj izrazito opredeljevala formo mentis in iz nje izhajajoče delovanje prejšnje levičarske koalicije, je to – dvoličnost. To pomeni, da njeni predstavniki uporabljajo izrazita dvojna merila za presojanje besed in dejanj »svojih« in »njihovih«. Se pravi, kar je pri slednjih nesprejemljivo in obsojanja vredno, je pri prvih dopustno ali celo zaželeno. Kar je enim dovoljeno, drugim ni.
Ta dvoličnost prihaja še posebej do izraza po volitvah, ko je ta garnitura izgubila vzvode oblasti. Zdaj so jih polna usta demokracije in človekovih pravic, ki da bodo pod novo vlado ogrožene. Izražajo veliko zaskrbljenost nad nevarnostjo oblastniških zlorab v politične namene. Tako so z vso silo napadli novi zakon o parlamentarni preiskavi. Skupaj s sebi zvestimi nevladniki so začeli zbirati podpise za naknadni zakonodajni referendum, ker naj bi ta zakon omogočal zlorabe instituta parlamentarne preiskave za potrebe preganjanja kritikov oblasti. To naj bi bil korak v smer uvajanja avtoritarizma (kar levičarji Janši tako ali tako nenehno pripisujejo).
Vendar pa se je treba spomniti, kaj so ti, ki zdaj tako vehementno razlagajo o oblastniških zlorabah, počeli takrat, ko so bili sami na oblasti. Takrat so oni sami na veliko zlorabljali institucije sistema za obračunavanje s političnimi nasprotniki in drugimi, ki so bili do njih kritični. Glede tega je Golobova vlada presegla vse svoje predhodnice.
In eden od instrumentov, ki so bili intenzivno in grobo zlorabljeni v politične namene, je bila ravno parlamentarna preiskava. Najbolj eklatanten primer tega je bila komisija z dolgim in zapletenim imenom, ki se je v resnici ukvarjala s preiskovanjem tistih medijev, ki so bili »napačno« politično usmerjeni, kar pomeni, da so bili vladi nenaklonjeni. To je jasno povedala prva predsednica te komisije Mojca Šetinc Pašek, namreč da je bila ustanovljena za namen obračunavanja s stranko SDS in njenim medijskim omrežjem. Še nazorneje je to izpostavila tedanja generalna sekretarka »svobode« Vesna Vuković (v enem od posnetkov, objavljenih pred volitvami), kako da je namen komisije prikazati Janeza Janšo kot kriminalca. In ker s Šetinc Paškovo v njeni stranki niso bili zadovoljni, je vodenje komisija prevzela Tamara Vonta. Ta jo je vodila za zanosom in zagrizenostjo prave inkvizitorke. Vabljene priče je obravnavala, kot da so kriminalci, jih žalila in poniževala. Nepooblaščeno je brskala po poslovanju preiskovanih medijev, tudi ko to ni imelo zveze s predmetom preiskave. To je bila zloraba parlamentarne preiskave, kakršne v vsej zgodovini predstavniške demokracije še nismo videli. Nova parlamentarna večina bi se morala zelo potruditi, da bi jo dosegla.
Primer podobne dvoličnosti je pritoževanje predstavnikov nove opozicije nad načinom vodenja državnega zbora in njegovih teles. To naj bi bilo samopašno in nekorektno do njih. A spomnimo se, kako so se obnašali oni, ko so imeli vzvode odločanja v svojih rokah. Kako negativno nastrojena do tedanje opozicije je bila prejšnja predsednica tega zakonodajnega telesa. In kako žaljive so bile tiste (predvsem) poslanke, ki se zdaj najbolj razburjajo. In ki same sebe očitno vidijo predvsem v vlogi provokatork. Označevanje njihovega obnašanja za »pocestniško« s strani Zorana Stevanovića, zaradi česar je bil deležen pogroma leve scene, je tako povsem na mestu.
Niso pa dvolični samo predstavniki prejšnje oblasti. To je zaščitni znak tudi njihovih medijskih in civilnodružbenih podpornikov. Ti, ki se zdaj zbirajo na ulicah, vlagajo pobude za referendume in podobno, so omenjene zlorabe tiho podpirali ali jih celo odkrito zagovarjali. A za »naše« veljajo druga pravila, mar ne?
