Piše: dr. Andreja Valič Zver
Pred nekaj dnevi je Inštitut dr. Jožeta Pučnika (IJP) organiziral že 14. Pučnikov simpozij, ki ga vse od leta 2015 gosti prelepa viteška dvorana na gradu v Slovenski Bistrici. Prijazno gostoljubje in podporo nam je pripravil župan občine Slovenska Bistrica Ivan Žagar in njegova ekipa z Zavoda za kulturo. IJP se je za ta projekt povezal z dvema mednarodnima fundacijama, in sicer s fundacijo Konrad Adeanuer Stiftung in z Evropsko platformo spomina in vesti, pri organizaciji in izvedbi pa so sodelovali mnogi sodelavci, prijatelji in podporniki IJP.
Kot smo zapisali v napovedniku Pučnikovega simpozija, obstajajo trenutki v razvoju skupnostnega bivanja, ko se je treba ustaviti, znova razmisliti in osmisliti trenutek časa, saj se sicer lahko zgodi »padec s stečajev«. In teh je bilo v zadnjem stoletju več kot dovolj. Našo civilizacijo so hromili različni totalitarni in avtoritarni režimi. V začetku dvajsetih let 21. stoletja se zdi, da se zgodovina nesrečno ponavlja. Vsi propadli poskusi družbenega inženiringa so imeli svojo ideološko platformo in prav vsi so si našli priročnega rasnega ali razrednega (političnega) sovražnika. Povzročili so na stotine milijonov žrtev.
V zadnjem obdobju je znova dvignil glas t. i. kulturni marksizem, ki ima sicer globoke korenine v zgodovini komunističnega gibanja. Prenovil je retoriko, marksistični ekonomizem zamenjal s kulturnim, razredni boj zamenjal s kulturnim, a nekaj je ostalo skupno: kulturno hegemonijo doseči z radikalno mentalno preobrazbo, s spremembo software of mind človeka, kot bi rekli s sodobno govorico. T. i. kulturni marksizem v svoji nehumani razsežnosti kaže celo strašnejši potencial kot klasični.
Naj vas ob tem spomnim na t. i. teorijo o velikem resetu, ki se potrjuje skozi delovanje Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), znanega po svojih vsakoletnih seansah v švicarskem Davosu. Na njihovi spletni strani je bilo objavljeno besedilo z naslovom Dobrodošli v letu 2030. »Nimam zasebne lastnine, nimam svoje zasebnosti, a življenje ni bilo nikoli boljše,« je zapisal nadobudni avtor. WEF, ki je svoj predcovidni projekt naslovil The Great Reset, je s to objavo nehote razkril, da nam pripravlja nič več in nič manj kot »krasni novi svet«. Uničevalna evropska kmetijska politika, spremembe v Svetovni zdravstveni organizaciji, sintetično meso in moka iz čričkov, ki se bo brez naše vednosti znašla v naši prehrani, so le nekateri od znanilcev »velikega reseta«. Morda bi bilo bolje reči »novega totalitarizma«?
Vsi ti procesi imajo resne globalne posledice. Geopolitična razmerja se drastično spreminjajo, »kultura smrti« je znova na pohodu, kar lahko spremljamo ob ruski agresiji na Ukrajino. Ta in druga vprašanja smo na simpoziju skušali osvetliti na okrogli mizi z odličnimi poznavalci, ki so na temelju publikacije o Forumu São Paolo dodatno osvetlili dogajanja. Svetovna levičarska invazija, ki je bila ustavljena s padcem železne zavese, se znova dogaja pred našimi očmi. Vzpon avtokratskih režimov, brutalna napadalnost sodobnih diktatorjev, zajedalski migracijski tokovi, multikulturalizem, najedanje družinskih vrednot, spodkopavanje kulturnih temeljev zahodne civilizacije itd. so le različni obrazi iste hidre. Njen credo se nam vedno jasneje razkriva. Na srečo je vedno več ljudi, ki razumejo igro »mačke z mišjo« in vedno bolj odločno nasprotujejo t. i. davoški paradigmi. Prostozidarske, svetovne ekonomske elite in druge netransparentne združbe nikakor ne smejo prevladati pri urejanju medčloveških razmerij. V nasprotnem primeru nas čaka »velika ledena doba«, pa ne podnebna z nizkimi temperaturami, temveč tista, ki bo za večino človeštva prinesla sivo enakost v ledeni revščini.
Dr. Jože Pučnik, čigar dvajsete obletnice smrti smo se spominjali v začetku letošnjega januarja, naj nam bo navdih tudi v teh zablodelih časih. Ne samo da je bil Pučnik kritičen spremljevalec slovenskega »šepajočega« prehoda v normalnost in da ga je še posebej prizadel vrednotni nihilizem, ki briše razumsko presojo, kaj je prav in kaj ne. Pučnik je bil hkratio »spreminjevalec stvari«, kar je najbolje dokazal s svojo odločilno držo tudi v času slovenske politične pomladi, demokratizacije in osamosvojitve. Ni le analiziral, ampak je tudi predvideval in deloval. In to naj bo naše vodilo in glavno sporočilo 14. Pučnikovega simpozija.
