Četrt stoletja je minilo – 25 let in čez –, odkar se je v Sloveniji zgodil miroljuben prevrat, prehod v demokracijo in z njo pridobljena samostojnost. Ta številka mi je prišla na pamet, ko sem na televizijskem zaslonu nedavno zagledal, da se za na bližnjih volitvah poteguje za vstop v parlament nič več in nič manj kot 25 strank in strančic.
Če pomislimo, da je ne še tako davno v naši deželi vladala ena sama stranka, komunistična partija Slovenije, zakrinkana v SZDL, potem nas tako bogata ponudba upravičeno zaskrbi. Ali gre res za »bogastvo« ali pa za neke vrste revščino, ki naj zakrinka prave bogataše, ki znajo »voditi osla«, kot pravi pregovor naših italijanskih sosedov.
Glede revščine vemo, kje smo. Prav na začetku naše demokracije nas je vsako jutro zbudil glas »leve« novinarke, ki nam je voščila dobro jutro z besedami: »Dober dan, revščina.« To voščilo je ostalo skoraj nespremenjeno vseh 25 let, saj ga najdemo danes na naslovnici dnevnika Mladina, ki je s hvalevredno načelnostjo ohranil staro prepričanje in staro – laž. Ali če ta beseda koga bode v uho, recimo »polresnica«, kot se je je genialno spomnil pokojni prof. in akademik Pediček. Druga polovica resnice, ki je tako pripravna za predvolilno ozračje, pa je trditev, prav tako objavljena v levih medijih – saj drugih skorajda ni –, da si zvišujemo gospodarsko rast in postajamo »predalpski tiger« po zgledu na novo vzcvetelih ekonomij azijskega sveta.
Kaj smo torej, bogati ali revni?
Da nam že ob koncu Titove Jugoslavije ni šlo tako slabo, je javna skrivnost. Za to je poskrbela tradicionalna slovenska pridnost in solidnost, ki je daleč od tigrovih zob. Ta trend se je nadaljeval z zagonom Demosa in ni odnehal niti pod naslednjimi vladami, ki so bile z eno izjemo vse leve. Drnovšek, Rop, Bratuškova, Cerar in verjetno Šarec …ali sem koga spustil?
Narodni dohodek se je vmes podvojil, četudi smo zaostali za deželami Evrope, ki smo jih dotlej že skoraj ujeli za rep. Zgornji del prebivalstva je silno obogatel, kot smetana, ki pušča spodaj nepregledno dno. Die obere Zehntausende, kot je rekla moja stara mati, rojena še v stari Avstriji, so se medtem razleteli kot molji, njihov kapital najdeš po vseh celinah, samo doma ne.
Doma je ostala Narodna (?) banka Slovenije, ki so jo že nekajkrat izmolzli in nato s posojili dokapitalizirali, doma so ostali sto tisoči priseljenih z juga, ki so tako uporabni za fizično delo in tako imenovano revščino, ostala je stara retorika, stara estetika, stara politika, ostali so neporavnani računi za preteklost, skratka stara laž, ki ji v nasprotju s pregovorom celo rastejo noge: Dražgoše, kdo bo tebe ljubil … ?
Če bi hkrati z denarci poleteli na tuje vsi naši tajkuni, javni in skriti, bi jim z lahkim srcem zaželeli zbogom. A kaj, v 25 letih je odšlo s trebuhom za kruhom tudi na deset tisoče mladih in nadarjenih, ki jim je bila domovina pretesna, čeprav smo tako hudo samostojni in − moderni. Koga to še boli?
Torej smo bogati ali vsaj videti je tako. Po številu in raznolikosti novih avtomobilov je Slovenija v samem evropskem vrhu, skrb za mehanizacijo – strojev, duš in teles – je na zavidljivi ravni, tako da v svoji sistemski blaznosti ne ločimo več luknje od praznine. Sodstvo, zakonodaja in sociala se uspešno približujejo tisti točki, ko nenadoma ne veš, ali si še bogat ali opeharjen. In tu, glejte, se začenja dežela revščine, ki si jo načrtno tajimo, kolikor bolj jo skušamo potisniti v številke, s katerimi se da dokazati vse in nič.
Revščina ni samo v dohodku na glavo prebivalstva, četudi jo je najti tudi tam. Revščina je predvsem v glavi: da potiskamo pod plahto stvari, pri katerih bi morali zakričati. Da ne gremo na volitve, kjer bi se dalo vseeno kaj spremeniti na bolje. Da tulimo s prikaznimi z zaslona, kjer nam prodajajo pesek in sence. Da tečemo z množico in se v njej čutimo hrabre. Da zamižimo, ko se bližnjiku dogaja krivica. Da ploskamo barabiji, četudi vemo, da to je. In še in še. Do kraja vesolja in še čez se vleče ta veriga revščine, ki jo je tako dobro opisal naš pisatelj Cankar, ki je živel na Dunaju in jokal nad domovino, ki ga je bolela. Kadar nas nekaj boli, ali smo v tej bolečini revni ali bogati?
Pred odločitvijo pri volilnih skrinjicah bi si človek, Slovenec ali Slovenka, zaželel čim več te bolečine, ki si išče bogastvo skozi revščino. V njej postajamo bolj solidarni, četudi smo razpršeni med svoja dnevna prepričanja in predsodke, ki so stari kolikor svet. Imejmo pred očmi, da bitke za dobro še ni konec, da pa je dobro, če se zanj sproti odločamo. Obljube kandidatov, ki jim bo izročena naša bližnja prihodnost, nas ne smejo zavesti.
Storili bodo, kolikor bodo mogli, ne kolikor obljubljajo. A v tej vaji za demokracijo ne smemo obupati, totalitarizem, ki je njeno nasprotje, te vaje ne potrebuje. Prav tako ne cinizem, ki ga je izrekel taisti razboleni Cankar, češ, »ta burka je stara že tisoč let«. Vaja ali burka, tu skozi pojde Evropa – in mi z njo.
