Piše: ddr. Anton Stres
Eno hujših zavajanj celo z najvišjih mest v državi je upravičevanje evtanazijskega umora in asistiranega samomora, kakor da jih lahko človek zahteva v imenu svojega dostojanstva.
Da ne smemo teptati dostojanstva drugih ljudi in jih uporabljati, kakor da bi bili sredstva in ne cilj, je – vsaj teoretično – sprejeto načelo. Celotna sodobna demokratična državna ureditev in ideja človekovih pravic izhajata iz ideje človekovega dostojanstva. A doslednost temu načelu zahteva, da tudi lastnega dostojanstva nimamo pravice poteptati. Kakor ni človek gospodar tujega, tudi ni gospodar svojega dostojanstva. Ni nad njim in z njim ne more poljubno razpolagati. Zato nima pravice, da bi se na primer pohabil ali se prodal v suženjstvo. To sicer lahko naredi, ne more pa preprečiti, da bi to ne obveljalo za teptanje in uničevanje lastnega dostojanstva.
Sicer je človekovo dostojanstvo vedno bolj ogroženo. Pojavljajo se celo gnusna tehtanja in primerjanja stroškov evtanazije in paliative (nege na smrt bonih). Smo pod zelo močnim pritiskom, da bi vrednost človeške osebe naredili odvisno od družbene koristnosti ali cene, koliko nas stane človek, ki sebe ne more vzdrževati. S takimi idejami družba v svojih šibkejših članih ubija samospoštovanje. Porabništvo, koristolovsko pehanje in uživaštvo pripeljejo do tega, da začnemo vrednost življenja meriti z uživanjem in ugodjem, ki si ju človek lahko privošči. Tako postaja vrednost življenja in s tem tudi osebe kot take odvisna od koristi in doživetij te koristnosti. Če (ko) tega ni več, zmotno misli, da tudi dostojanstva nima več in z njim tudi pravice do življenja ne.
Absolutne vrednosti in dostojanstva človeške osebe pa ni mogoče določati in meriti z nobenimi interesi, koristmi ali užitki. Ko gre za družbene, ekonomske ali kakšne druge potrebe in interese, je to za zdaj še bolj ali manj splošno sprejeto. Toda doslednost zahteva, da se tega držimo, ko gre tudi za korist, ki jo imamo od lastnega življenja. Tudi od lastnih interesov in (telesnih) koristi človekovo dostojanstvo ni odvisno. V vsakem izmed nas je nekaj večjega od vsakega od nas. Zaradi tega naša vrednost ni odvisna od izračuna stroškov in dobičkov našega življenja. To sploh ni posel in tudi ne samo hoja v trgovino in nazaj.
Če pravimo, da je človek absolutna vrednota, da je njegovo življenje sveto ali da je nosilec osebnega dostojanstva, priznavamo, da mu tega dostojanstva ne more ne podeliti in ne odvzeti nobena avtoriteta, noben cenilec, noben človek. Človek ne podeljuje svojega dostojanstva ne sebi in ne drugim. Zato je prepoved ubijanja tako absolutna. Človek je nosilec tega dostojanstva tudi tedaj, ko se ga ne zaveda ali se ga še ne zaveda. Ker je človek, ker pripada človeškemu rodu.
Zato pa se temu dostojanstvu tudi ne more odpovedati. Če v kakem določenem trenutku misli, da ga nima (več), pomeni, da je za podlago svojega dostojanstva postavil neke interese, ki taka podlaga ne morejo biti: interes ali potrebo po zdravju, po družbeni uveljavitvi, po uspešnosti itd. Kajti kakor nimamo pravice zaradi bolezni, neuspeha ali kakršnega koli drugega umanjkanja odreči drugemu človeku statusa absolutne vrednote, ki zahteva spoštovanje in nedotakljivost, nimamo pravice tega početi s samim seboj oziroma ne moremo drugim priznati pravice, da to počnejo z nami. V takem primeru bi namreč privolili, da postanemo sredstvo, sredstvo za doživetje dobrega počutja, za dosego družbenega ugleda, uspešnosti, kariere ali česar koli že. V vseh teh primerih bi bil tudi cilj našega življenja v teh zunanjih resničnostih in ne v nas samih, v našem dostojanstvu moralno dobrega in plemenitega človeka. V ozračju, v katerem plemenitost in dobrota ne štejeta veliko, pa razumljivo tudi človek kot tak šteje vedno manj. Zato materializem in uživaštvo razčlovečujeta okolje, v katerem se bohotita.
Samo človekovo dostojanstvo v njegovi enkratnosti nam torej lahko razloži, zakaj nima človek nikoli pravice, da bi sam izbiral med življenjem in smrtjo, pa naj gre za njega samega ali za druge. Bistvo tega dostojanstva je ravno v dejstvu, da to dostojanstvo ni odvisno od odgovora na vprašanje, ali se življenje splača ali ne, ali koristi ali ne, ali ustreza kaki potrebi oziroma interesu ali ne. Interesi in koristi ne dajejo pravice do življenja, pa naj gre za interese in koristi drugih ali pa nas samih. Zato pa tudi odsotnost teh koristi in interesov ne opravičuje umora sebe ali drugih. Zaradi tega in samo zaradi tega imajo otroci, starčki, neozdravljivo bolni in invalidi iste temeljne pravice kakor učenjaki in za človeštvo najbolj koristni strokovnjaki. Tega zagovorniki evtanazije ne upoštevajo. Še več. Človekovo dostojanstvo, ki je najmočnejša obramba pred umorom drugih in sebe, zlorabljajo za opravičevanje le-tega.
