15.5 C
Ljubljana
sreda, 17 avgusta, 2022

Dolga senca Dražgoš

Piše: Franci Kindlhofer

Te dni, med 1. in 11. januarjem se spominjamo težkih dni, ki so jih preživljali pred osemdesetimi leti prebivalci Dražgoš. Bila je vojna in dežela je ječala pod okupaterjevim škornjem. Ljudi, osumljene nasprotovanja diktatorskemu režimu, so zapirali, pošiljali v taborišča ali celo po kratkem postopku streljali kot talce, ali podpornike portizanskega gibanja. Za prebivalstvo na deželi je bila velika umetnost, narediti špagat med strogim očesom okupatorja in partizani, ki so se pod krinko osvobodilnega boja zbirali po gozdovih in zahtevali, predvsem od kmetov, da jih oskrbujejo s hrano. To oskrbovanje partizanov je bilo zelo nevarno in se je moralo odvijati v popolni tajnosti, da ne bi okupator to opazil. Sicer se je za prizadete slabo končalo.

Leta 1977 je izšla knjiga NARODNOOSVOBODILNA VOJNA NA SLOVENSKEM 1941 – 1945. Ker sem želel več vedeti o takoimenovani osvobodilni vojni, sem jo uvrstil v mojo knjižno zbirko. Na osnovi tega, kar sem se o tej temi naučil v šoli in kaj slišal od ljudi, pa tudi zaradi lastnih izkušenj z revolucijo, sem se lotil knjige z mojo radovdnostjo in zadržanostjo istočasno.

Na strani 201 sem našel poglavje Obrambni boj v Dražgošah in zadušitev gorenjske vstaje.  Po branju dobrih pet strani dolgega poročila, sem bil zaprepaščen. Nisem mogel verjeti, da so bili partizani kaj takšnega sposobni narediti. Cankarjev bataljon pod poveljstvom komandanta Staneta Žagarja je enostavno vdrl v vas, se tam nastanil in partizani so se obnašali tako upadljivo, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavil sovražnik, ki je bil že v dolini vpleten v razne partizanske napade.

Že ob prihodu so partizani 1.  januarja priredili veliko zborovanje v Sokolskem domu, kjer so vaščani prvič slišali partizanske pesmi. V knjigi piše, da se je vest o »dražgoški republiki« razširila po vsej Gorenjski in 4. januarja naj bi prišlo v Dražgoše mnogo ljudi iz vasi v Selški dolini. Že tukaj se opazi lažnivo, ali vsaj netočno poročanje o dogodkih v Dražgošah. Po eni strani pišejo, da se je vest o »dražgoški republiki« razširila po vsej Gorenjski, na drugem mestu pa istočasno pišejo o ovaduhih, ki bi naj obveščali Nemce. Če se je vest širila po vsej Gorenjski, čemu bi služili potem še ovaduhi? Vmes je prišel iz Kranja v Dražgoše tudi član pokrajinskega komuteja KPS za Gorenjsko Alojz Kobe, da bi se s štabom pogovorili o nadaljnem ravnanju. Se pravi, da je bilo vse že prej dogovorjeno. Neki drugi vir omenja Alojza Kobeta kot politkomisarja Cankarjevega bataljona.

V poročilu se Dražgoše omenjajo, kot »mala osvobojena vas«. Kakšni sarkazem. Pred prihodom partizanov je vas živela v miru in brez nekih vidnih pritiskov. Ko so prišli partizani, je to za vas pomenilo pogubo. Čepraj so vaščani rotili partizane, naj zapustijo vas in da jim bodo dostavljali htano v njihova skrivališča, so partizani vstrajali v vasi in zagotavljali vaščanom, da jih bodo branili. Če bi partizani to resno mislili, bi utrdili obrambo pred vasjo, da ne bi ogrožali vaščane in stavbe. Ampak ne, partizani so za zaklonišča izbrali njihove hiše in stavbe. Tako so bile posledice takšne obrambe že v naprej znane.

Podrobnosti o poteku bojev do 11. januarja ne bom opisoval, ker je to vse splošno znano. O koncu operacij najbolj zgovorno pove sledeči odstavek iz knjige, res ni povzet iz Pavlihe: »Zaradi junaške obrambe levega krila Na pečeh, zlasti bataljonske rezerve, si je bataljon pridobil čas za umik, tako da se je ob mraku umaknil brez žrtev in zmagovito končal svoj tridnevni boj.«

Cena »dražgoške republike«, ki so jo plačali vaščani:

41 ustreljenih talcev, odpeljanih v zapor v Šentvid pri Ljubljani vseh preživelih 81 vaščanov. Vas požgana. Uničenih 245 stavb – cerkev, hiše, kmetije, kapelice in žičnica. Kmetje, ki so bili dobro opremljeni so izgubili vse: okoli 230 strojev, 90 do 130 vozov in sani. Uničene so bile vse zaloge hrane, okoli 200.000 kg. 180.000 litrov raznih pijač, 300 ton živinske krme in 658 živali. Skratka, obstoj 800 metrov visokoležeče gorske vasi je bil popolnoma uničen.

EPILOG:

Se vsi tisti, ki prihajate leto za letom, letos bo to 9. januar, v Dražgoše na demonstracijo komunistične surovosti in brezobzirnosti v imenu  revolucije zavedate, kaj s tem počnete? Da vaščanom odpirate stare boleče rane, da jim ne dovolite, da bi svoje mrtve dostojno pokopali na pokopališču in jih enkrat za vselej pustili v miru počivati. Vam je neka zlagana ideologija, katero hodite častit v Dražgoše bolj pomebmna, kot čast Dražgoščanov. Vas morajo res vaščani enkrat pričakati z vilami in kosami, da se boste streznili? Kje je sedaj tisti vaš slogan: »Ne brigajmo se za preteklost, zrimo v prihodnost.« Kakšna prihodnost pa je to, ki je posejana s kostmi? Dajmo jih že enkrat pospravit. Saj ste udeleženci v glavnem mlajši ljusje. Zakaj se bremenite brez potrebe z grehi svojih prednikov. Zavedajte se, da razpihovanje sovraštva prinese samo nesrečo. Postanite radovedni in poglejte neobremenjeno nazaj in trezno razmislite o stvareh, ki so pestile naš narod. Razmislite, kaj boste povedali svojim otrokom. Želite tudi njim, da bodo nalagani kot vi?

ZB NOB Škofja Loka, odpovejte to neslavno dejanje. Še je čas do nedelje.

Viri: Dr. Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod

        Ivo Žajdela: Življenje in smrt mita o dražgoški bitki

        NARODNOOSVOBODILNA VOJNA NA SLOVENSKEM 1941 – 1945, Ljubljana 1977

Franci Kindlhofer je publicist, podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine