Pred časom sem v enem izmed člankov v reviji Demokracija omenil, da ne gledam »nacionalke«, ker me njena že razvpita neodvisnost nikakor ne prepriča. Zato raje gledam informativni program televizije CNN N1, ki pokriva tako imenovani zahodni Balkan (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija) in se mi zdi manj odvisna od aktualne politike. Zato jo je srbski predsednik A. Vučić stigmatiziral, ker jo baje financirajo Američani. O Sloveniji na tej televiziji poročajo bore malo, omenjajo pa v zadnjem času število okuženih s korona virusom pri nas, ker se številka približuje okuženim na Hrvaškem, nazadnje pa so tudi omenili, da je hrvaški premier, ker je moral na srečanje z ameriškim državnim sekretarjem Mikom Pompeom v Dubrovniku, pooblastil našega premiera, da ga zastopa v Evropskem svetu.
V zadnjem času pa sem spremljal soočenja kandidatov za predsednika hrvaške stranke SDP in potem še njihove predsedniške volitve. Omenjena stranka je bila hudo poražena na zadnjih parlamentarnih volitvah, kjer je nastopila z geslom restart ali novi začetek, s katerim je potonila in z njo tudi dotedanji predsednik.
Zanimivo je, da je bilo na volitvah SPD pet kandidatov in ko sem jih poslušal se mi je zdelo, da vsi govorijo eno in isto, kar je tudi razumljivo, saj so predstavniki ene in iste ideologije. To kar mi je posebej padlo v oči je bilo dejstvo, da edina ženska kandidatka ni vedela kaj je to prekarno delo.
Potem je bil potreben še drugi krog, v katerem je zmagal kandidat, ki je malo boljši retorik od ostalih.
Zakaj sem se sploh posvetil volitvam v sestrski stranki naše SD ? Vzrok je enostavno v tem, ker čakajo tudi slovensko SD volitve predsednika oziroma predsednice stranke. Poleg tega je to stranka, ki ne samo, da pretendira na vodenje opozicije, ampak se pripravlja s kandidatko Tanjo Fajon, po poklicu novinarko, na skok v sam vrh slovenske politike, ki ga predstavlja premiersko mesto. Stranki so v političnem boju pogojno na voljo orožja kot so konstruktivna nezaupnica vladi, ustavna obtožba, namenjena premieru, tehnična vlada in še kaj, a prav gotovo ne volitve, kjer bi bila post komunistična stranka zagotovo velika poraženka.
So pa v stranki Socialnih demokratov volilni postopek poenostavili: Fajonovo so že kakšno leto poprej izbrali za predsednico v nevidnem »cekaju« stranke, na volitvah pa so ji postavili nasproti malo poznanega mlajšega gospoda, po poklicu ekonomista, ki je med drugim tudi poslanec. Vse seveda zato, da bi volitve izgledale malo bolj demokratične.
V slovenski SD je torej vse na svojem mestu: stranka je monolitna, kar sicer SD-ejevci očitajo SDS-ejevcem, frakcij, ki so krasile nekdanjo KPJ pa pri slovenskih demokratih tudi ni.
Bodoča predsednica SD seveda ni le novinarka, ampak tudi evropska poslanka in trenutno nekakšen emisar EU za Srbijo, kjer predsednika A. Vučića poučuje o temeljih demokracije, kar je početje podobno kot če bi slona poskušali naučiti igranja pokra. Je pa bila ta evropska poslanka za svoja neuspešna prizadevanja nedavno nagrajena.
Meni je gospa Tanja Fajon ostala v spominu, ko je s člani stranke v družbi kandidata Stranke evropskih socialistov za predsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa pred slabim letom kolesarila po Ljubljani, pri čemer pa ne insinuiram, da je bil to nekakšen uvod v tedenske kolesarske vstaje v Ljubljani. Seveda pa ne moremo zanikati dejstva, da so za to stranko ti protesti koristni, čeprav so zaradi epidemije nezakoniti ali kot se reče bolj enostavno, prepovedani. To velja tudi za zbir drugih strank, ki so aspirantke za oblast kot nekakšna leva alternativa.
O tem, da gre v primeru Tanje Fajon za uvajanje trde partijske linije, je postalo jasno, ko je ostro nastopila v primeru proti emigrantskih demonstracij v Ilirski Bistrici in poklicala na zagovor v Ljubljano v znani partijski maniri, strankarskega kolega, sicer župana Ilirske Bistrice. Nedavno pa je, čeprav še ni premierka, od aktualnega predsednika vlade zahtevala, da razreši vladnega govorca Jelka Kacina in šefa NIJZ dr. Milana Kreka.
Naj zaključim z ugotovitvijo, da so post komunistom zvezde pogosto zelo naklonjene in tako je tudi tokrat. V prid so jim omenjene demonstracije, pa tako imenovane »afere« (zaščitna oprema, Aleksandra Pivec, kadrovske menjave, »napad« na javne agencije, »napadi« na novinarje, »pronacistična » kulturna politika vlade in še marsikaj drugega, s čemer opozicija obklada aktualno vlado). In na koncu se prav tem času in čisto »slučajno« pojavi, kot čudež, še obtožnica zoper predsednika vlade zaradi že davne prodaje parcele v Trenti. Ob tem se lahko vprašamo ali se ni v nekem že malo oddaljenem in politično razburkanem času, zgodilo nekaj podobnega, le da je takrat šlo za sodbo in ne zgolj za obtožnico ?. Vprašanje je samo koliko časa bodo Slovenci še prenašali te ponavljajoče se prevratniške vzorce, ki so sestavni del post komunističnih politik?
Dr. Iztok Durjava
