Piše: Nina Žoher
Tako kot ni samoumeven mir, ni samoumevno niti to, da živimo v demokraciji. Prav iz tega razloga je naravnost neodgovorno, da se nekateri, ki imajo ta čas v rokah škarje in platno, drznejo odločiti, da bodo, ker očitno ne vedo, kako bi zagovarjali nekaj, kar so potrdili, pozvali sodržavljane k temu, da se odpovejo možnosti, da izrazijo svoje mnenje.
Vsakdo od nas je zagotovo že večkrat slišal koga od znancev, prijateljev, sorodnikov ali pa naključnih mimoidočih, ki v luči nezadovoljstva nad sprejemanjem politik pravi: vsi so isti. Ker se razočaranje zlahka sprevrže v apatijo, je nujno, da ljudi čim večkrat opomnimo, da se moč vsakogar skriva v glasu, ki ga ima. Tisti, ki se tega zavedajo, na koncu tudi odločajo o skupni usodi. Da je državljan, ki samo kritizira, slabši od tistega, ki se vsaj trudi, da bi kaj spremenil, četudi mu spodleti, je opominjal že nekdanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt.
V Ustavi RS je napisano, da ima oblast ljudstvo, in tega bi se moral najširši krog prebivalstva dejansko zavedati. Ker se pomena uresničevanja državljanske dolžnosti najbolje zaveda starejša populacija, je seveda še toliko pomembneje, da se mladi konstantno pozivajo k aktivnemu državljanstvu, ne pa samo takrat, ko to nekomu ustreza. Vsi radi ponavljajo, da so mladi naša prihodnost, a kako spodbujati mlade, da se zanimajo za politiko, ki hočeš nočeš kreira življenje vseh nas, če pa enkrat govoriš eno, drugič drugo.
Seveda, ko bodo parlamentarne volitve, poziva vladajoče garniture k bojkotu ne bo, in tisti, ki so že naveličani politike, ki samo obljublja, bodo zlahka očitali, da jih k oddaji glasu spodbujajo le, ko je v igri boj za stolčke in s tem boj za oblast. Tako se ne spodbuja volilne udeležbe in to je za demokracijo slabo.
