Piše: Miran Černec
Videvam jih, ko se vozim po slovenskih cestah. Majhne, velike, mlade in manj mlade drvijo svojim svetlim ciljem nasproti. Večinoma so v avtomobilih same kakor jaz; družbo jim delajo le roženkranci ali drugi talismani, ki visijo z vzvratnih ogledal, in včasih ljubke plišaste živalce, za srečo posajene na sovoznikov sedež.
Nekatere med njimi so skoraj še otroci, nekatere v najboljših letih, a vse vsako jutro, sklonjene nad volan, potujejo na delo, za plačo in rast preljubega BDP. Nekatere so začele pri 18. letu; nekatere ne bodo končale niti pri 60.; nekatere je podganja dirka, za katero niso bile rojene in si je niso zaslužile, prerano poslala k dobremu Bogu že v cvetu mladosti … Svobodni demokratični kapitalizem pač ne prizanaša nikomur in tako tudi od njih zahteva, da mu služijo kot vsi drugi, in ni pomembno, ali si tega želijo, ni pomembno, ali je zunaj megla in mraz, ni pomembno, kakšne so bile nekoč njihove sanje – v tej zlati kletki ni prostora za romantiko. Ne trdim sicer, da se mnoge v njej ne počutijo kot ribe v vodi; vem pa, da od njih ne bo vsaka postala direktorica, predsednica ali poslanka v Bruslju … Mnoge si kljub svojim prizadevanjem in sposobnostim ne bodo ustvarile niti toplega doma, ker jim bo za to v naši prostotržni mesoreznici preprosto zmanjkalo časa. Verjetno bi marsikatera raje od vsakodnevne tlake ostala doma, se poročila in vzgajala otroke – če bi jim družba to le omogočila. A kakorkoli že … Zahodni svet si je izbral svojega moloha in na njegov oltar smo Slovenci žrtvovali tudi tisto najboljše, kar imamo, naše prelepe, žlahtne rožice. Statistike o rodnosti, ločitvah, depresijah in izgorelosti v službi pričajo o tem …
