Piše: Miran Černec
V neki knjigi, ki je bila menda spisana pred skoraj 2000 leti, najdemo nenavadno priliko. Morda ste zanjo že slišali: govori o dveh sestrah, Marti in Mariji, ki imata nekega dne edinstveno priložnost, da se od najvišje avtoritete v stvarstvu pustita poučiti o skrivnosti našega življenja in smrti. Marija jo sprejme; vzame si čas in blagovesti prisluhne. Marta, čeprav dobra po srcu, pa dá v tistem neponovljivem trenutku prednost vsakdanjim skrbem in opravkom, ki jo kot praktično žensko pač tarejo; in tako skoraj zamudi tisto najpomembnejše …
Zdi se, da je v nas, Slovencih, dandanes veliko Marte. Skrbni smo in vznemirja nas mnogo stvari, ko bezljamo naokoli v bleščeči pločevini, asfaltiramo ceste, gradimo krožišča, kosimo zelenice, betoniramo nepremičnine, snujemo projekte in se gremo državo. Kot da nas nekaj – ali nekdo – nenehno žene v to, da materialni blaginji žrtvujemo večino svojega časa, svojih življenj, in če hočete, svojih duš. Naše javne debate se vrtijo samo še o tem; naši politiki govorijo samo še o tem; toda vse več ljudi v tem mehaničnem kolesju, ki ga z delom njihovih rok poganja čudni bog gospodarske rasti, kljub gmotnemu obilju, kakršnega še nismo imeli, vseeno ne najde ne pravega smisla in ne miru svojih src. Še vedno iščejo več. Morda bo torej držalo, da človek ne živi le od kruha? In morda bi veljalo razmisliti, ali nemara naša družba danes služi napačnemu bogu? Kdo ve …
Sam vem le, da sem vedno simpatiziral z Marto. V njej sem prepoznal toliko dobrih ljudi, ki v svoji marljivosti dajejo prednost oprijemljivemu in razumskemu, a zamujajo nekaj večjega. A tako kot je Marta v nadaljevanju knjige, stare menda že 2000 let, dobila novo priložnost uvideti, kaj je v njenem življenju resnično pomembnega, tako jo vsak dan znova dobivamo tudi mi. Zato, dragi moji; tudi v brk čudnemu bogu gospodarske rasti, ki nam hoče vladati, si vzemite čas za resničnost v sebi in za ljudi okoli vas. Vzemite si čas za najboljši del in ta vam ne bo odvzet.
