Piše: Gašper Blažič
Če mislite, da bo glavni junak moje kolumne Luka Mesec, se motite. A bi lahko pisal prav o njem, saj je zadnje čase skupaj z vlado in njenim šefom na področju sociale zelo »radodaren«, medtem ko izvaja pogrom nad podjetniki.
Vendar pa imam v mislih nekega drugega politika, ki je bil tudi zelo radodaren s socialnimi transferji. Ta politik je 21. decembra 1989 na velikem shodu, kjer se je zbralo sto tisoč ljudi, napovedal dvig minimalne plače za deset odstotkov – od prvega januarja 1990 dalje. Napovedal je – z balkona zgradbe, kjer je imela sedež njegova vlada – tudi dvig nekaterih drugih socialnih transferjev, denimo otroških dodatkov. Njegov govor je neposredno prenašala nacionalna televizija. Vendar ni pomagalo. Množica, ki je bila spodaj, je vedno bolj hrumela. Neposredni televizijski prenos so morali celo prekiniti. V nekem trenutku je moral vladar priznati, da so mu stvari ušle iz rok. In je vrgel puško v koruzo … Povedano drugače: pobegnil je. Vendar zaman. Ker so ga ujeli. In obsodili. Ter nazadnje postavili pred strelski vod.
Drage bralke in bralce, morda ste uganili, da je človek, o katerem pišem, nihče drug kot romunski komunistični tiran Nicolae Ceauşescu. Ta njegov govor, ki je bil tudi njegov zadnji govor množicam, se je zgodil pet dni po tistem, ko so njegove čete v Temišvaru grobo obračunale z množico, ki je protestirala, potem ko so oblasti ugrabile pastorja madžarskih korenin Lászla Tőkésa (kasnejšega evropskega poslanca). Takoj po tem dogodku jo je Ceauşescu junaško pobrisal na obisk v Teheran in se tem srečal s svojimi revolucionarnimi vzorniki z ajatolo Homeinijem na čelu. A ko se je vrnil, mu niti socialna demagogija ni več pomagala. Dejansko so ga odstavili, ujeli, obsodili in ga likvidirali njegovi lastni ljudje. Morda tudi zato, ker je bila Romunija med državami Vzhodne Evrope še zadnja komunistična trdnjava in so morali tovariši rešiti, kar se je rešiti dalo.
Zato ne bo nobeno presenečenje, če bodo »za vsak primer« še letos odstavili premierja Goloba. Ki tudi obljublja vse mogoče. In še vedno ne prizna, da je cesar, to je on sam, v resnici nag. Premier Robert Golob namreč obljublja vse mogoče, samo da bi se obdržal na položaju…
