Piše: dr. Matevž Tomšič
Pri tem ne gre samo za naraščanje stroškov za gorivo, ogrevanje, hrano, kar je vsaj do neke mere odvisno od zunanjih dejavnikov (predvsem naraščanja cen energentov, ki ga je povzročila vojna v Ukrajini), zato zanj ne moremo v celoti kriviti aktualne vlade.
Izpostavljeni so tudi stalnemu povečevanju davčnega bremena. Vladna davčna »antireforma« je namreč povzročila, da je večina ljudi bolj obdavčenih (še posebej to velja za visoko usposobljen strokovni kader), kar posledično pomeni, da jim ostane manj denarja. Poleg tega se stalno pojavljajo grožnje novih in novih davkov. Vladajoči bi dodatno obdavčili samostojne podjetnike pa lastnike nepremičnin, uvajali bi različne »posebne« davke in ne bi se preveč čudili, če bi želeli obdavčiti določene vrste hrane – predvsem meso in mesne izdelke – skladno z gonjo, ki jo proti njim vodijo prehranski (veganski) aktivisti, ki imajo očitno močno zaslombo v oblastnih strukturah.
Pri tej obdavčevalski maniji igrajo glavno vlogo politiki iz stranke Levica. To je skladno z njihovo radikalno egalitaristično ideologijo, po kateri so vsi z visokimi dohodki (ki v primerjavi za razvitimi državami to sploh niso) malodane izkoriščevalci in kot takšni »razredni sovražniki«, ki je treba pobrati čim več. Tistim, ki imajo »proizvodna sredstva«, pa bi bilo po njihovem ta najbolje podržaviti.
Zadnja takšna »cvetka«, ki je nastala v krogih te stranke (konkretno pri novopečenem ministru Maljevcu), je predlog o uvedbi novega stanovanjskega davka. Na ta način naj bi se zbrala sredstva, s katerimi bo država gladila najemniška stanovanja. Domnevno se zgledujejo po ureditvi, kakšno poznajo v avstrijski prestolnici Dunaj (ki mu sicer že desetletja vladajo socialisti). Šlo naj bi za enoodstotni davek od bruto osebnega dohodka, od katerega bi polovico plačal zaposleni, polovico pa delodajalec. Na prvi pogled se to ne zdi veliko, a če stvar preračunamo v absolutni znesek, vidimo, da ta ni ravno majhen (sploh pri tistih, ki zaslužijo nekoliko več). V vsakem primeru za državljana to ne pomeni nič drugega kot nižjo neto plačo in višje prispevke.
Bistvo logike socialistov je v tem, da ima država čim več in državljani čim manj. Ko je govor o stanovanjski politiki, gre za naslednjo usmeritev: ne pustiti ljudem sredstev, da si sami kupujejo stanovanja, ampak jim jih pobrati. Potem bodo oni ta stanovanja, ki bodo zgrajena iz davkoplačevalskih sredstev, razdeljevali po svoji presoji. In prepričani smo lahko, da bodo z njimi nagrajevali predvsem svoje privržence. To pravzaprav počnejo že sedaj. Poglejmo samo seznam ljudi, ki so bodisi od države bodisi ob mesta Ljubljane za »posebne zasluge« prejeli v uporabo stanovanja po neprofitni najemnini (to je bistveno ceneje kot na trgu). Med njimi je cela vrsta takih, ki so »zaslužni« predvsem v smislu političnega aktivizma in agitacije za levo opcijo.
V splošnem socialisti niso naklonjeni temu, da bi ljudje sami razpolagali s svojim denarjem. Da bi denimo lahko sami izbirali, katere civilnodružbene organizacije bodo sponzorirali. Po njihovem naj raje država odloča o tem, katere si zaslužijo javno financiranje in katere ne. V praksi pa to seveda pomeni, da odloča vladajoča garnitura po svojih politično-ideoloških preferencah. In rezultat je – znova – v nagrajevanju lastne politične klientele. Tudi to je nekaj, kaj je v Sloveniji (in marsikje drugje) zelo razširjena praksa.
Opraviti imamo s paternalističnim prepričanjem, da država ve bolje od državljanov, kako naj porabljajo svoja sredstva. In ne samo to, bolje od njih ve, kako morajo živeti, kako preživljati prosti čas, kako se prehranjevati itd. Temu se reče socialni inženiring. Več kot ga je, manj svobodni so ljudje.
