Piše: dr. Stane Granda
Nedavna državna praznika sta me znova pahnila v depresijo državljanskega občutja. Ne zaradi govora predsednika vlade, tudi ne zaradi obnašanja predsednice državnega zbora, še manj zaradi zamenjave na prestolu države, ki ga tako ali tako ni bilo mogoče preprečiti …
Dobesedno slabo mi postane, ko vidim, kakšnim ljudem smo državljani zaupali vodenje države, ki je največji dosežek Slovencev v zgodovini. Spominjam se dogajanja v zgodovinskih dneh med letoma 1985 in 1991 in naših takratnih pričakovanj. Spominjam se dni med vojno za Slovenijo, ko smo dajali svoja življenja na oltar domovine. K sreči so vojno tako uspešno vodili, da naše žrtve niso bile potrebne. Kje so sedaj vsa naša pričakovanja? V svinjskem koritu? Ne, v kanalizaciji, kjer kraljujejo podgane, ki jih nadzirajo in usmerjajo oni, proti katerim se je bíla vojna za Slovenijo, in vsemu, kar je k njej vodilo.
Te dni so z najvišjimi državnimi častmi pokopali Janeza Zemljariča. Ne zavidam mu jih. Tudi smrti mu ne privoščim. O njem ne vem samo za njegovo vodenje »slovenske vlade«, graditve Kliničnega centra Ljubljana, zidanja Cankarjevega doma in Mačkove vile, prizidka Narodne galerije … Njegovo ime me spominja na nesrečnega Bolgara in tresočih se pripovedi nekdanjih udbovcev, ki so se ga neskončno bali … Še marsičesa se spomnim. Tudi tega, kako je sosedu župniku na Primskovem sesekal in zažgal vsa drva. Ne sovražim ga zaradi ideologije, ki ji je pripadal, in službe, ki jo je opravljal. Čudim se, da se ustrezni organi nikoli niso zanimali, kako je postal eden najbogatejših Slovencev. Bil je v samem vrhu onih, ki so imeli v slovenski državi največji vpliv v državni ekonomiji. Spomnimo se samo zapletov okoli zemljišča nekdanjega Delamarisa! Pretresen sem, ker se moja Slovenija identificira z njim kot s človekom in z obdobjem, ki ima zasluge za suvereno in mednarodno neodvisno Slovenijo. Bil je njeno utelešeno nasprotje! Še hujši je bil njegov odnos do demokracije. Spomnimo se njegovega zasliševanja Kocbeka, ko mu je grozil z aretacijo! In nato neka njegova »tovarišija« zlorabi Kocbekovo ime za osmrtnico. Perverznost brez primere! Žaljivo celo za kanaliziranje javnega in političnega življenja v Sloveniji.
Kot vse kaže, je moje, pa ne samo moje, doživljanje Slovenije kot demokratične domovine utopija. Slovenija ni to, kar si predstavljamo, ampak je država »nekdanjikov«. Vsa demokracija, kot so volitve in podobno, je zabava za javnost in tujino. Dejansko nam vladajo nasledniki Mačkovega klana: Kučan na področju oblastnih organov in Zemljarič (doslej) na področju gospodarstva. To sta prava vladarja Slovenije. Zato nekdanji prvi trdi roki Slovenije pripada tudi državni pogreb. Znano je, da se mimo njegovega soglasja ni mogla začeti nobena infrastrukturna gradnja, zaživeti nobeno podjetje, da brez njegovega soglasja, kar dokazujejo medicinske nabave, ne more steči noben posel … Ljudje se lahko razburjajo, stojijo v vrstah za zdravnika … Zemljaričeva karavana gre dalje. Zato: po Zemljariču Zemljarič.
O mrtvih le dobro, pravi star slovenski pregovor. Umre človek, državni pogreb pa ni posledica njegove človeške veličine, ampak funkcij, ki jih je opravljal, in politike, ki jo je izvrševal. Te so bile v komunizmu najbolj zlovešče: notranje zadeve in tajna politična policija. Ne glede na vpletenost Zemljariča v nekatere zločine služb, ki jih je vodil, tako čaščenje te dejavnosti, ki si ga privošči sedanja vlada, najodločneje zavračamo. Ne gre za osebo, gre za moralo, temeljna moralna načela, ki so prvi pogoj minimalne civilizacije in demokracije. Sedaj lahko vidimo, da podpora Putinu v evropskem parlamentu, ki mu jo je izkazala slovenske levica, ni bil spodrsljaj, ampak globoko premišljeno dejanje. Vodi ga logika zavračanja evropske deklaracije o zločinih totalitarizmov, zavračanje odgovornosti za množične povojne poboje in ne nazadnje tudi odnosa do Muzeja slovenske osamosvojitve, ki jim je kot prelom z komunizmom trn v peti. Zato in samo zato ga hočejo vkomponirati v muzej sodobne zgodovine, da bi osamosvojitev prikazali kot dogodek enak onemu, ko so goriški Slovenci 13. avgusta 1950 vdrli v Gorico po metle, ne pa kot ključni dogodek naše preteklosti.
Ob osamosvojitvi zaradi interesov njenega varovanja ni bilo lustracije. Posameznikom niso bili odpuščeni samo zločini zoper človekove temeljene pravice, ampak tudi hladnokrvne individualne ali množične umore. To bolj kot vse drugo dokazuje odnos do Zdenke Kidrič, ki se je osamosvojitelji niso smeli niti dotakniti. Pravzaprav je bilo to omogočeno prek »Kučanovih satelitov« , ki so bili v samem vrhu osamosvojitvenega procesa že vnaprej vključeni v njen proces. To, kar si oni javno niso upali, so posredno delale leve vlade, ki so to pokrile z obleko antijanšizma. Tako neposredno, kot sedaj to počne Kučan, ki naj bi bil prek svojega varnostnika ukazal državni pogreb za Zemljariča, pa ni počela še nobena vlada. Dobesedno norčujejo se iz demokratične plati osamosvojitve. Jo ponižujejo, žalijo, predvsem pa, kot kaže odnos do ideje Muzeja slovenske osamosvojitve, izničujejo. Slovenski osamosvojitveni nacionalni naboj je na psu, demokracija sanje. K sreči tudi dvakratni Golobov mandat!
