-2.2 C
Ljubljana
sobota, 29 januarja, 2022

Četrto vprašanje o knjigah

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Novi naslovi. Britanska industrija knjige proizvaja na leto 173 tisoč novih naslovov; ZDA več kot milijon naslovov, Francija 47.500 naslovov, Nemčija po različnih ocenah med 70.000 in 90.000 naslovov. Te številke bi seveda morali prilagoditi glede na izjemen domet angleščine in francoščine: angleško govori več kot milijarda in 350 milijonov ljudi, francosko pa okrog 300 milijonov. Posebej knjige v angleščini imajo na voljo velikansko tržišče. Britanske se prodajajo v ZDA, Kanadi, Avstraliji …, ameriške praktično vsepovsod. Enoletna knjižna proizvodnja v Sloveniji znaša okrog 4.000 knjig. (V prodaji je dejansko med 2.500 in 3.000 knjig.) Recimo, da na milijon Nemcev pride okrog 1,000 naslovov, enaka številka pa velja tudi za Francijo. Navedene številke seveda ne govorijo o bralnih navadah, o diferenciaciji bralske publike; o nakladah, o prodanih, sposojenih ali prebranih izvodih.[1]

Število izvodov. V Franciji je povprečna naklada okrog 5.000 izvodov, v Nemčiji je povprečna naklada romanov okrog 4.000, stvarnih knjig okrog 2.000. V Sloveniji je – po oceni Mihe Kovača – povprečna naklada 826 izvodov, Slovenija tedaj proizvede okrog 3 milijone izvodov knjig, oz. 1,5 knjižne enote na prebivalca; nemška proizvodnja znaša okrog 3 izvode na prebivalca, francoska pa 6,5 izvodov na prebivalca, kar je desetkrat toliko kot na Kitajskem.

Poraba knjig. Slovenci kupijo povprečno po 2 knjigi na leto, v knjižnicah si izposodijo 3,5 knjig. 53 odstotkov slovenskih državljanov ne bere knjig, na Norveškem 12-odstotkov. Na Norveškem je poraba knjig trikrat večja kot v Sloveniji. Norvežan prebere na leto 15,5 knjig, Slovenec približno 5 knjig: polovica prebivalcev nobene, bralci 10. Ti podatki niso povsem zanesljivi, saj večina slovenskih knjig, vsaj tistih, ki jih podpira JAK, teh je okrog 280, izhaja v manjših nakladah. Povprečna naklada sofinanciranih knjig pri JAK leta 2020 je bila 540 izvodov. JAK zahteva za leposlovje najmanj 500 izvodov, za humanistiko 400, za poezijo 200 izvodov.

Nove tehnologije. V zadnjih letih prihaja pri proizvodnji in porabi knjig po svetu do večjih sprememb. Poleg tiskanih izhajajo tudi elektronske in zvočne knjige. Vendar mednarodne raziskave kažejo, da je pri izdelavi in porabi knjig v manjših državah nekaj težav.

Vse te spremembe so postavile majhne evropske knjižne trge, kot so Slovenija, Hrvaška, Litva, Latvija, Estonija in Srbija v položaj zadnjih utrdb tradicionalnih modelov objavljanja. V takih državah praktično ni samozaložb in elektronskih knjig. Še več, med temi državami je glavni format še vedno vezana knjiga. Kljub temu povsod narašča število naslovov, krčijo se povprečne naklade in manjšajo se zaslužki. Posledično je  vse bolj pomembna vloga javnega denarja, ki ga potrošijo vlade, da bi spodbudile domačo knjižno proizvodnjo kot sredstvo nacionalne kulturne identitete.[2]

Četrto vprašanje. V Sloveniji so naklade večinoma nizke, vzrok zanje je relativno majhna pripravljenost za kupovanje in branje knjig. Le odstotek (udeležencev anket, recimo državljanov) kupi na leto več kot 20 knjig, kar pomeni, da imamo opraviti z majhnim številom oseb, ki imajo doma knjižnico oz. potrebo po zbiranju in večkratni uporabi knjig, njihovem posredovanju družinskim članom, prijateljem itn. Če upoštevamo kupljene in izposojene knjige, jih na prebivalca Slovenije pride okrog 5, na povprečnega slovenskega bralca okrog 10. V državah severno in zahodno od Slovenije so številke višje, na Norveškem kar trikrat. V zvezi s temi podatki se poleg splošnih kulturnih in moralnih vprašanj (ali smatramo, da je branje vrednota?) odpirajo še druga važna vprašanja:

  1. ali je mogoče intelektualno kompetenco meriti s količino prebranih knjig? ali na intelektualne sposobnosti vpliva kakovost branja (poglobljeno branje)?
  2. ali je naraščanje oz. upadanje števila študentov/izobražencev povezano z naraščanjem oz. upadanjem branja;
  3. ali ob vse skromnejši porabi knjig lahko pričakujemo zmanjšanje števila kompetentnih/vrhunskih izobražencev?[3]
  4. kako je mogoče spodbuditi večjo in boljšo porabo knjig, ki jih na Slovenskem sicer ne primanjkuje?

Medtem ko je mogoče pritrdilno odgovoriti na prva tri vprašanja, je četrto vprašanje precej bolj zagonetno in zahtevno. Odgovor nanj je povezan s splošnim kulturnim vzdušjem v družbi, z artikuliranostjo knjižnega/književnega okolja, npr. s kritiško spremljavo knjižne proizvodnje, predvsem pa s šolskim sistemom, s pripravljenostjo in prijemi učiteljev in profesorjev. Če bralec iz takšnega ali drugačnega razloga pozna le majhno število knjig, se seveda ne more zavedati raznolikosti knjižne ponudbe in možnosti duhovnih pustolovščin, ki jih ponuja branje. Pomanjkanje bralne kulture bo prej ali slej zbudilo vtis pomanjkanja ponudbe in znašli se bomo v začaranem krogu. Naključen oz. omejen izbor lahko privede do razočaranja nad branjem in zmanjša povpraševanje po knjigah; kar lahko vpliva na manjšo proizvodnjo, na manj kakovostne založniške programe in nižje naklade. Kako naj – ob pomanjkanju sistematične kritike in promocije kakovosti – izberemo zanimive knjige in si popravimo vtis njihove načelne nezanimivosti?

Dobre knjige beremo z užitkom in jih ne moremo odložiti, dokler jih ne preberemo. Če se – recimo v zvezi s sodobno književnostjo ali ponudbo stvarne literature – razširi sloves nezanimivosti in dolgočasnosti, utegne takšno razpoloženje vplivati na mnoge negativne procese, ki bodo prizadeli založbe, avtorje, posredno pa tudi bralce. V zvezi s temi procesi pogosto slišimo in beremo kritične pripombe o nedemokratičnosti in nepreglednosti (“netransparentnosti”). V kulturi in posebej pri umetnosti ima kakovost/strokovnost prednost pred demokracijo. To vprašanje bi bilo primerna snov za zanimivo knjigo. Bi jo brali?

 

Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.

[1] Številke so splošno dostopne na spletu, sicer se opiram na rokopis Mihe Kovača Rezultati raziskave KiB (Knjiga in bralci) 6 v primerjavi z norveško raziskavo bralnih navad 2018 ter založniškimi in knjižničnimi statistikami.

[2] Miha Kovač and Rüdiger Wischenbart, “Globalization and Publishing”, The Oxford Handbook of Publishing (Edited by Angus Phillips and Michael Bhaskar), Apr 2019.

[3] Na prvi pogled se število študentov (pri katerih je branje obveznost) in število intenzivnih bralcev (več kot 20 knjig na leto) ujemata, vendar se postavljata vprašanje količine intenzivnih bralcev zunaj študentovske populacije in vprašanje verodostojnosti odgovorov anketirancev. Pri vprašanjih o kulturi in izobrazbi ljudje radi pretiravajo, seveda navzgor.

Zadnje novice

Sorodne vsebine