Piše: dr. Matevž Tomšič
Čebine so ne samo naša preteklost, ampak očitno tudi naša prihodnost! Za mlajše in z manj zgodovinskega spomina: gre za majhen kraj v Zasavju, kjer so postavili temeljni kamen komunistični revoluciji in vsemu, kar ji je sledilo. Tam je namreč nastala politična organizacija – takrat pod imenom Komunistična partija Slovenije – , ki je to revolucijo izvedla med drugo svetovno vojno pod krinko boja za osvoboditev izpod okupatorjev, po vojni pa vzpostavila diktatorski režim, ki je sistematično kršil temeljne človekove pravice in svoboščine.
A kljub temu ta dogodek nekateri še vedno slavijo. Sicer na tako množično in pompozno, kot so ga v preteklosti, ko se je s tovrstnim slavljenjem utrjevala legitimnost komunistične oblasti. Vendar danes živimo v sistemu, ki bi moral pomeniti korenit prelom s komunistično preteklostjo. Tako pravi Ustava Republike Slovenije in tako je v več svojih odločbah razsodilo njeno ustavno sodišče. Le-to je nekdanji režim razglasilo za de facto zločinskega in po logiki stvari je potemtakem takšna tudi organizacija, ki je imela v njem oblastni monopol.
Pri tem čaščenju je škandalozno to, da ga ne prakticirajo samo neki marginalni komunistični nostalgiki, ampak sedaj to počnejo celo najvišji predstavniki oblasti. Zadnjega »pohoda z baklami« na Čebine (mimogrede, takšni pohodi so bili zelo priljubljeni tudi pri nacionasocialističnih bratrancih komunistov) se je denimo kot častna gostja udeležila ministrica za kulturo Asta Vrečko. Ministrica torej, ki je ukinila Muzej slovenske osamosvojitve. Vrečkova je sicer članica stranke, v kateri odkrito poveličujejo nekdanji nedemokratični režim in njive nosilce. A brez dvoma ne gre pri tem za osamljen eksces, ampak za sistematično prakso aktualne vladajoče koalicije.
Nekdo bi lahko temu ugovarjal, češ da se je ministrica čebinskega dogodka udeležila v svojem prostem času in v svojem imenu, ne v imenu vlade. Vendar takšnega položaja ni mogoče preprosto odložiti, ko je konec delavnika. Oseba na ministrskem položaju opravlja svojo funkcijo štiriindvajset ur na dan. In ves čas na neki način predstavlja vlado. Vrečkovo so na dogodek povabili prav zaradi njene ministrske funkcije – kot članico vlade. Brez nje nikoli ne bi bila tam v vlogi slavnostne govornice.
Preostala koalicija na čelu s predsednikom vlade se od dejanja Vrečkove ni niti skušala distancirati, kar pomeni, da se ji ne zdi sporno ali pa ga celo podpira. Na ta način nosi vso odgovornost za poveličevanje takšne organizacije. Si predstavljate, da bi se član nemške vlade udeležil kakšnega dogodka, na katerem bi v pozitivnem smislu prikazovali nacionalsocialistično stranko? V trenutku bi bil odstavljen, verjetno pa bi sledile tudi kakšne druge sankcije.
A to ni prvi in še zdaleč ne edini primer komunistične idolatrije. Spomnimo se samo, kako je vlada organizirala državniški pogreb za nekdanjega partijskega veljaka in šefa komunistične tajne policije Janeza Zemljariča; čeprav je bil to človek, pod čigar nadzorom so preganjali in celo ubijali nasprotnike tedanjega režima. Da o različnih funkcionarskih »romanjih« v Dražgoše in podobne kraje zlagane zgodovine niti ne govorimo.
Sedaj se zares nihče več ne more slepiti. Čaščenje komunističnega totalitarizma predstavlja integralni del politične usmeritve aktualne vlade. Če je slovenska levica prej skušala svoje starorežimske povezave in afiniteto do nekdanje države in njenega sistema vsaj do neke mere prikriti, se sedaj s tem celo ponaša. Nekateri njeni predstavniki se razglašajo za »ponosne naslednike zveze komunistov«. Zato je moteče vse, kar se zoperstavlja »pridobitvam revolucije«. Zato so moteče ustanove, kakšen je bil omenjeni muzej, ki bi lahko dokumentirano in argumentirano razgalile pravi značaj tega režima in njegovih nosilcev – s tem pa posredno tudi njihovih idejnih dedičev.
