Piše: Aleksander Rant
Nekoliko sporen naslov za mnoge, pa vendarle. Do sedaj smo, razen redkih izjem, imeli večinoma levičarske vlade, ki so bile vse vlade kontinuitete, oblastnih struktur in javnega sektorja.
Med te štejem tudi delavce na RTV Slovenija, ki so vsa leta od osamosvojitve naprej vestno skrbeli, da je večinoma na oblast prišla prava opcija. Stranke kot so LDS, SD, Pozitivna Slovenija, SMC in druge, bi razpadle že po nekaj mesecih vladanja, če ne bi imele za seboj dveh medijskih stebrov – javne RTV in zasebne POP TV, ki pa je seveda ne nadzoruje izvoljena politika, pač pa neizvoljeni strici iz ozadja.
No vse leve vlade do sedaj so imele eno prednostno nalogo. Vzdrževati zadovoljen javni sektor. Z dvigi plač, uskladitvami plač z inflacijo, raznimi napredovanji, dodatki, plačnimi razredi, bonitetami, dodatnimi skladi za upokojitev, beneficiranimi staži in vsakakršno odsotnostjo preverjanja kvalitete dela. Vsaka leva vlada je javni sektor povečala in s tem povečevala svojo moč na volitvah, saj so večini zagrozili, da bo sicer prišel grdi Janša, ki bo vse odpustil in jim znižal plače. Večina javnega sektorja, sploh administracija in šolniki, voli levo ali pa vsakokraten nov obraz, da si malo razbremenijo vest, češ, saj ne volim istih.
A za vsakim novim obrazom, za vsako novo levo stranko, stojijo isti ljudje. Ljublje, ki že od časa nekdanje države na povodcu držijo vsako politično figuro, ki jo lansirajo v politiko. Pa naj bo to Drnovšek, Pahor, Golobič, Cerar, Janković, Bratuškova, Šarec in sedaj Golob. In vse te figure skrbijo za kaj? Za dobrobit svojcev in prijateljev zaposlenih v javnem sektorju. Večina potomcev rdeče elite namreč dela v javnem sektorju, redko kdo v zasebnem. Tisti v zasebnem pa običajno večinsko poslujejo z državo. Poglejmo le gradbena podjetja, ki so velike dobičke ustvarjala le od gradbenih projektov za državo – ko se je ta denar posušil, so vsa propadla – Vegrad, SCT, Primorje. Tudi to so bila v resnici javna podjetja, ki so se izdajala za zasebna. Da ne govorimo o raznih komunalah, kulturnih društvih in izobraževalnih ustanovah, ki vse gredo na rovaš proračuna, torej denarja neto davkoplačevalcev.
Politika, ki je samo sebe ohranjala na oblasti, je zato ohranjala sistem vse večjega jemanja denarja uspešnim in podjetnim, da bi zadovoljila potrebe javnega sektorja. Zakaj se plače v zasebnem sektorju niso povečale v javnem pa? Ker vlada troši denar, ki ga nima na bodočih volivcih. Zato pravim, da je čas za vlado zasebnega sektorja. In v tem košu je večina delovno aktivnega prebivalstva. Torej večina delovno aktivnih volilnih upravičencev. Vsi s. p. -ji, d.o.o.-ji, d.d.-ji, mali podjetniki in velika podjetja, zasebne snažilke in zasebni šoferji in še bi lahko našteval. Na tisoče poklicev v katerih dela na stotisoče ljudi, za katere pa leve vlade niso naredile nič. Zasebni sektor je danes, več kot 30 let po samostojnosti, bolj obdavčen, bolj kaznovan, manj konkurenčen in bolj reven. Samostojni srednji sloj počasi izginja.
Zato je čas, da tisti, ki ustvarjamo denar in ga prispevamo v blagajno, tudi enkrat dobimo oblast, ki bo razumela potrebe zasebnega sektorja. Ki bo razbremenila podjetja, zagotovila pogoje za dvig produktivnosti in ne bo kaznovala uspešnega posameznika, pač pa mu dala možnost, da ustvarja. Čas je za vlado zasebnega sektorja! Čas je, da se podjetniki in podjetniška združenja zbudijo in pridružijo političnemu boju. In do sedaj so bile to le desno-sredinske vlade z odtenkom liberalnega levičarstva, kot je bil denimo SMC. SDS, NSi in SMC so bile kombinacija, ki je zagotavljala najboljše rezultate za podjetništvo. Kot kažejo tudi rezultati, saj še nikoli nismo imeli 10 odstotne gospodarske rasti, kot leta 2021. Čas je, da ponovimo uspehe let, ko smo imeli desno-sredinske vlade. Čas je, da volimo z denarnicami.
