Piše: dr. Metod Berlec
Odziv na naslovnico prejšnje številke revije Demokracija je bil buren. Še posebej s strani poslank Gibanja Svobode, ki smo jim nastavili ogledalo.
V državnem zboru so prejšnji četrtek sklicale posebno tiskovno konferenco. Na veliko so se zgražale in grozile. Teatralno so proti nam napovedale »uporabo vseh pravnih sredstev«. Dejstvo pa je, da se nikoli prej niso oglasile, ko so v levičarskih medijih (na čelu z Mladino) praktično tedensko demonizirali desnosredinske politike, še posebej predsednika SDS Janeza Janšo in ga upodabljali kot fašista in nacista. To jih ni motilo. Sedaj je vse narobe. Tudi za vse dušebrižnike, ki ne opazijo, da v Sloveniji še vedno veljajo dvojna merila. Kar je dovoljeno enim, ni dovoljeno drugim. Eni so prvorazredni, drugi smo drugorazredni. Naša naslovnica je domnevno groba žalitev, ker gre za »prvorazredne tovarišice«; če si nekaj podobnega oz. še kaj hujšega privošči prvorazredni medij, kot je recimo Mladina, je to »umetnost«. S prejšnjo naslovnico smo samo želeli opozoriti na nesprejemljivo, škandalozno vedenje teh treh poslank v državnem zboru, ki so s svojim ravnanjem prestopile vse meje. Med njimi je celo predsednica DZ RS. Morale bi se zamisliti same nad sabo in se začele hramu demokracije primerno vesti. Prejšnja naslovnica Demokracije je zato poziv k normalnosti, k vrnitvi kulture dialoga v hram demokracije. Poziv k temu, da je treba parlamentarno demokracijo ponotranjiti in v skladu s tem tudi ravnati. Se pravi, da imajo tako poslanci pozicije kot opozicije pravico do svobode govora, nastopanja in delovanja. A tega se žal tovarišice iz Gibanja Svoboda ne zavedajo. S pozicije moči se izživljajo nad poslanci opozicije, če je treba, pa tudi nad pričami, ki jih agresivno zaslišujejo. Kot bi živeli v nekih preteklih časih. Na tem mestu pa se zahvaljujem vsem, bili ste številni, ki ste nas zaradi naslovnice pohvalili, saj se zavedate te neverjetne dvoličnosti, ki vlada v deželi pod Triglavom.
A kaj bi to. V tem božično-novoletnem času se spominjamo enega najveličastnejših dogodkov v slovenski zgodovini. To je plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Jeseni leta 1990 je namreč postalo jasno, da osamosvojitve s pomočjo nove slovenske ustave ne bo mogoče izpeljati. Prvi predsednik slovenskega ustavnega sodišča Peter Jambrek je zato prišel do spoznanja, da je za osamosvojitev potreben plebiscit, ki naj bi bil 23. decembra. S Tonetom Jerovškom je na ustavnem sodišču oblikoval vprašanje, ki naj bi bilo postavljeno vsem Slovencem. Pobudo je izročil predsedniku Demosa Jožetu Pučniku in predsedniku Demosovega kluba poslancev Francu Zagožnu. Oba sta se z njo strinjala, zato sta idejo predstavila 9. novembra v Poljčah, kjer je bil sestanek kluba poslancev Demosa. Na tem sestanku, na katerem so bili navzoči tudi vsi vidni člani Demosove vlade, je bil sprejet sklep, da gremo na plebiscit. Pučnik je nekaj let kasneje za diplomsko nalogo avtorja teh vrstic Koalicija Demos in njena vloga med drugim dejal: »Mi gremo takoj, Jugoslavija razpada na pašaluke in kmalu bo imela vsaka republika svojo armado. Dajmo jih presenetiti, mi bomo prvi, in to storimo, še preden se bodo oni v Beogradu tega zavedeli.«
Pučnik je v skladu z dogovorom z Jambrekom 23. december predlagal za dan plebiscita, kar so Demosovi poslanci navdušeno podprli. V vladi so nekateri sicer oklevali, a ključno je bilo, da sta odločitev za plebiscit podprla Janez Janša in Igor Bavčar, ministra torej, ki sta vodila obrambne priprave na osamosvojitev Slovenije. Slovensko javnost je o Demosovi odločitvi za plebiscit še isto soboto popoldne na Ptuju obvestil predsednik Demosa Pučnik. To je seveda v slabo voljo spravilo komuniste oz. prenovitelje ter tudi zadnjega šefa CK ZKS in prvega predsednika predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana. Slednji je še vedno razmišljal o jugoslovanski konfederaciji. A odločitve ni mogel spremeniti. Če je hotel, da ostane v politični igri, je moral skočiti na Demosov »osamosvojitveni vlak«. Takratne slovenske politične stranke so nato v skupščini po burni razpravi na skupni seji vseh treh zborov 6. decembra 1990 sprejele zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. In sledil je dan D, 23. december 1990, na plebiscitnem listku pa vprašanje, ki se je glasilo: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna država? Odgovor slovenskega naroda, slovenskih državljanov je bil plebiscitno enoten. Ob 93,2-odstotni volilni udeležbi je kar 88,2 odstotka volilnih upravičencev glasovalo za samostojno Slovenijo. Tri dne kasneje, 26. decembra 1990, so uspešen izid plebiscita slavnostno razglasili v skupščini. Sledilo je navdušenje zbranih, za Demosovo vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta in skupščino pa naloga, obveznost, da odločitev naroda uresničita v šestih mesecih. In sta jo! Hvala Bogu!
P. S. V imenu uredništva Demokracije Vam želim vse dobro v letu 2025! Srečno!
