Zdi se, da se svet obrača na glavo. Da se ne vrti več tako, kot smo vajeni. Da so smernice novega reda začrtane in jih nihče ne more več iztiriti. Postajamo vse bolj strahopetna in prestrašena družba sključenih in skrčenih ljudi, ki se odrekajo vsemu. Nekakšna zmehčana civilizacija, ki se zlekne v fotelj in okoli sebe brezbrižno opazuje spremembe, ki jim ni naklonjena, a jih, vdana v usodo, nemo opazuje. Izginja tisto, kar nam je bilo stoletja sveto, ker tako veleva politična korektnost. Adventni čas, ki doseže svoj vrhunec s spominom na Kristusovo rojstvo, se najnovejšim modnim trendom še nekako izogiba, a naša vera je omehčana. Le še vprašanje časa je, kdaj bo povsem zbanalizirana v decembrsko mrzlico in odrinjena na rob (mogoče celo nezaželena ali prepovedana), kot da naše zgodovine ni nikoli zaznamovala.
Božič je brez kančka dvoma praznik, ki najbolj izrazi identiteto naše, zahodne, še posebej evropske civilizacije. Imamo privilegij, da se na severni polobli prihoda Najsvetejšega spominjamo prav v času, ko Sonce pridobiva moč, da prežene hlad, čeprav duhovni relativizem vsako leto bolj načenja čarobni čas zimskega solsticija, dneva v letu, ko je sonce na nebu na najnižji točki, hkrati pa zbudi občutek, da svetloba spet prihaja. Ni naključje, da mnogo slavilne pesmi pojejo o »luči sveta, ki prihaja«.
V božičnem času pogosto (po)stojimo pred jaslicami, močnim simbolom povezanosti. Ironija je, da bomo zaradi smrtonosnega kitajskega virusa letos še bolj užili vse, kar se nam zdi vredno. Objeli bomo tisto, česar se bojijo naši sovražniki. Spoznali so, da jaslice niso nikakršna naša zunanja manifestacija benignega in preživetega vraževerja, ampak simbol družine, vere, tradicije in naroda, simbol nikoli zares izruvanih korenin; da se naša popkovina s predniki in preteklostjo, pa če je bila dobra ali slaba, nikoli ni pretrgala.
Ni toliko pomembno, ali se povsem zavedamo, da Božja milost obstaja, pomembno je, da Gospod ve za nas. In ni samo On v naših srcih, ampak smo mi vsi v Njegovem srcu. Ta »pomanjkljivost« je bistvena. Pomeni, da ne usmerjamo mi Življenja, ampak Življenje usmerja nas. Predvsem pa, da ljudje nismo brez napak, brez greha. Če bi bili, Kristus ne bi prišel na ta svet; ne bi bilo treba, če bi bili vsi popolni. V tem je bistvo božiča, praznika veselja in dobre volje. In tega si do zdaj nismo pustili vzeti, čeprav so si nove praznike izmišljevali dobesedno iz manj kot nič. Ne samo pravica, naša dolžnost do zanamcev je, da podedovano ohranjamo. Res je, neobičajne čase preživljamo, marsikomu ni do radosti in veselega oznanila praznika. In ne gre samo za bolezen, ki je najbolj prizadela prav staro celino, gre tudi za nepredstavljivo ošabnost in nizkotnost levega dela politike, ki v težkih trenutkih ne zmore pogleda prek svojih (krvavo) rdečih plotov, ampak (to je edinstveno v Evropski uniji) v ključnih trenutkih ruši vlado. Del naših prošenj in molitev naj bo zato na sveti večer namenjen tudi slovenski desnosredinski vladi, da ne glede na vse − zdrži.
Tudi Vam, drage bralke in dragi bralci, želim v imenu uredništva povedati, da smo Vam vsak dan znova in znova hvaležni. Ne samo v božičnem času, ko le malo bolj poudarimo, da lahko z Vašo zvestobo in dobroto ter s hvaležnostjo do Vas ustvarjamo revijo Demokracija. Nocoj mislimo na Vas, ki nas podpirate in nam stojite ob strani tudi v najtežjih časih.
Vam, ki boste nocoj sedli za mizo in bili ponižno hvaležni za božično noč; Vam, ki boste nocoj s hvalnico slavili in stali pred jaslicami; Vam, ki boste poklicali oddaljene družine in prijatelje z najlepšimi željami; Vam, ki boste mogoče sami; Vam, ki boste prižgali svečo in molili; in Vam, ki boste oblekli plašče, se zavili s šali in si nadeli topla pokrivala ter skušali ujeti čar božične noči – vsem Vam želi uredništvo blagoslovljen božič. Božični večer je vedno lep.
