Piše: Borut Korun
Vest, da bo v dneh kurentovanja na Ptuju nastopila srbska turbofolk pevka Ceca, me je prizadela. Bil sem ogorčen, sram me je za moje sonarodnjake. Smo za take ljudi pred tremi desetletji tvegali svoja življenja? So ga zaradi takih Slovencev nekateri tudi izgubili? Je bilo vredno?
Kaj se je zgodilo s Slovenci?
Kaj nismo v rajnki Jugoslaviji na vsakem potovanju po tujini nevednežem dopovedovali, da smo sicer iz Jugoslavije, da pa smo Slovenci povsem drugačni? Mislili smo na drugačnost v civilizacijskem, kulturnem smislu, kar pa je posledica drugačne zgodovine, vsega, kar nas je oblikovalo v teku stoletij. Tudi naše veselice, naši običaji. Kot kurentovanje, ki je velik dogodek, tudi del tega, kar nas dela drugačne, čeprav gre za prastari običaj, ki sicer ni samo slovenski, so pa štajerski kurenti gotovo najbolj znani. Ta ostanek poganskega obreda, ki se je po nekem čudežu ohranil v naše čase, je bila nekoč uprizoritev nekega – sicer pozabljenega mita.
Pri kurentovanju je šlo za uprizoritev vračanja duhov umrlih, kar se je v poganskih časih dogajalo samo v dvanajsterih zimskih nočeh, ki so jih pozneje umestili med Božič in praznik Svetih treh kraljev.
Danes je to naša slovenska prireditev in na to smo lahko ponosni, je nekaj, kar nas veže morda celo na antiko in naše staroselce. Kurentovanje je torej del nas, naše identitete. Slovenska glasba bi temu dogodku dodala še en ščepec slovenskosti. Obiskovalci iz tujine bi vedeli, kje so. Vedeli bi, da smo Slovenci narod z identiteto, in bi to spoštovali. Tako pa?
Brez identitete narod ne more obstajati, brez svojega jezika, svojih navad, svoje kulture, svoje literature, svojih zgodovinskih zmag in porazov. Tega so se načrtovalci uničenja posameznih narodov v Jugoslaviji dobro zavedali. Zaradi svoje drugačnosti smo jim Slovenci šli še posebno na živce. Nekako nismo sodili v balkanski krog. Posamezne identitete so hoteli uničiti v šolstvu, najprej z izobraževalnimi skupnimi jedri. Na srečo smo imeli takrat pisatelja Janeza Menarta, ki je zaslutil, kam to vodi, in se je temu prvi uprl. Če se ne bi uprli, bi bili danes že globoko pojugoslovanjeni – torej posrbljeni. Od naše identitete bi ostalo malo in kot naroda nas ne bi bilo več.
Srbski narod bi bil na koncu takega raznarodovalnega procesa zmagovalec. Poenotena Jugoslavija bi se spremenila v Srboslavijo.
Ker smo se upirali, so poskusili zgrda in se opekli. Zmagali smo tudi zato, da smo lahko ostali Slovenci s svojo identiteto, svojim jezikom, svojo glasbo … Da, tudi s svojo ljudsko glasbo.
Sedaj pa Ceca. Ženska, ki se nikoli ni odrekla svojemu možu, ki je bil klavec in morilec in ki bi tudi na Slovenskem na svoj krvavi način uresničeval »skupna jugoslovanska jedra«.
Kaj se je zgodilo Slovencem? Nam, ki smo premagali famozno JLA?
Kaj se nam je zgodilo, da se balkaniziramo prostovoljno? Komu to koristi in kdo stoji za tem?
Priznam, odkar sem služil vojsko globoko na Balkanu, kjer se od slovenske glasbe ni smelo slišati niti takta, sem alergičen na njihovo glasbo v slovenski javnosti (doma lahko zaradi mene vsak posluša, kar hoče).
Vsaka ljudska glasba je v svojem bistvu preprosta in ne poslušamo je zaradi umetniškega doživetja. Zato pa je lahko ljudska, naša, slovenska. In prav zato ima za nas poseben, čustven naboj. Koga ne bi stisnilo pri srcu, če bi nekje daleč od Slovenije slišal kako Slakovo melodijo?
Enako se verjetno dogaja Srbu, ko sliši Marš na Drino ali Tamo daleko ali pa Kafu mi draga ispeci. Gre za čustven odziv na dom, na domovino, na vse, kar te veže in kar te obvezuje. Gre za pradavni plemenski instinkt, ki v nas še ni zamrl.
Srbske turbofolk melodije, zlasti še če jih poje Arkanova vdova, so pri nas lahko samo nekaj tujega. Spominjajo na prisilno sobivanje, na ekonomsko izkoriščanje Slovenije, na vsiljevanje srbščine in cirilice, na skupna jedra in na vojno. To, kar zbudi pri Srbu občutek domačega, srbskega, bi moralo pri nas zveneti nadležno, nepotrebno in agresivno. Spomniti bi nas moralo na Miloševića. Zbuditi bi moralo odpor.
Očitno pa ni tako. In zato se sprašujem: kaj se je zgodilo z nami, Slovenci?
