Piše: Jože Biščak
Ko običajen človek posluša in gleda ministrskega predsednika, ministre in druge vladne funkcionarje, se mora počutiti kot popoln idiot, kot pikova dvojka pri briškoli.
Trdo dela, da lahko preživi (družino), plačuje nešteto davkov, dajatev in izmišljene prispevke, mogoče mu kaj malega ostane in da na stran, predvsem pa naivno verjame medijskemu mainstreamu, ki ga dnevno prepričuje, da mu gre na bolje in da so njegovi občutki, da je vse dražje, napačni. Še malo je treba potrpeti in vse obljube se bodo izpolnile, potem se bosta cedila med in mleko, je vse pogosteje slišati, medtem ko dežela na sončni strani Alp kot sezonski hitri vlak drvi v najbolj brutalni socializem.
Z obljubami je enostavno opletati: od velikih gospodarskih dosežkov, ki so takoj za vrati, do tega, da ljudem ni treba nič skrbeti, ker bo zanje vse storila država. Kakopak, državljanom pobrati vse, kar imajo, in vsakršna skrb bo odveč. Ena od velikih obljub je graditev javnih najemnih stanovanj. Visoko leteče cilje je levičarska banda lopovov z Gregorčičeve ulice v Ljubljani malo oklestila in si prilastila zasluge za tisto, kar so začele prejšnje vlade. Oni še niso zasadili lopate, le sanjajo, da bodo v prihodnjih desetih letih zgradili 20.000 stanovanj. Namesto da bi ljudem z znižanjem davčnih obremenitev omogočili lažjo dostopnost do lastnih nepremičnin, si zdaj prisvajajo monopol nad stanovanjskim trgom. Posledica bodo, to lahko z gotovostjo trdimo, še dražja in manj dostopna stanovanja. Ja, privlačnost socializma so vedno lažne obljube, da bo ustvaril bogastvo in pravičneje prerazporedil sredstva, kot bi to naredil prosti trg. In za te cilje, ki se na koncu izkažejo za gradove v oblakih, je vredno žrtvovati svobodo (ekonomsko, osebno, svobodo govora, lastninske pravice), nas prepričujejo. Neverjetno je, da tisto, kar ni uspelo v nekdanjem totalitarnem režimu, zdaj uspeva v svetu parlamentarne demokracije.
Administrativnih trikov Golobove vlade (denimo umetno skrajšanje čakalnih vrst v zdravstvu) smo se očitno že navadili, tako da nam je zanje mar kot za lanski sneg, toda da gre mimo nas kraja našega lastnega denarja, ne da bi napolnili ulice in odnesli v katran namočene samodržce, je nerazumljivo; vlada bo na primer sprejela zakon, da bodo izgube dobaviteljem elektrike iz sončnih elektrarn pokrivali tisti, ki takih elektrarn iz učbenika ekosocialističnih eksperimentov sploh nimajo. Halo?! Se bo kdo zbudil? Ali bomo še naprej ovce? Ne, na strani (kulturnega) marksizma ni ne civilizacije ne bogastva. To je že pred 80 leti v knjigi Pot v hlapčevstvo opisal ekonomist Friedrich von Hayek.
Aktualni vladi z Gibanjem Svoboda (beseda svoboda v imenu zveni kot slaba satira) na čelu je verodostojnost v politiki uspelo povsem raztrgati. Vse, kar znajo, so ponavljajoče se laži. Potem pa mi stojimo pred semaforjem in ne vemo, kdaj naprej, ker luči – zdaj rdeča, zdaj rumena, zdaj zelena – ves čas utripajo. Za norca nas imajo, to je to. Druge razlage ni. In ob tem pridigajo o demokraciji. Njo razumejo, to včasih povedo tudi naglas, kot prisvojitev z voljo parlamentarne večine neomejene oblasti z ljudmi v verigah. Ali kot bi dejal Hayek: »Z dajanjem vladi neomejenih pooblastil je mogoče narediti najbolj samovoljno pravilo legalno; in na ta način lahko demokracija vzpostavi najpopolnejši despotizem, ki si ga lahko zamislite.«
Iz tovrstnega koruptivnega in birokratskega močvirja nam, bogaboječim ljudem, oblastniki sporočajo, da smo pokvarjeni mi, ne oni: ker nam niso všeč njihove genialne rešitve; ker nasprotujemo novim davkom; ker vihamo nos nad zeleno agendo; ker nam niso všeč nezakoniti prišleki iz tretjega sveta; ker ne želimo teorije spolov pred svojimi vrati. Kar je še ena laž več. Vlade so toliko bolj pokvarjene, kolikor več denarja vzamejo neto davkoplačevalcem in ga potem preusmerijo k svojim lojalnim nevladnikom ali strankarskim kolegom. To povzroča pokvarjenost vlad. In taka je Golobova vlada.
