Piše: Jože Biščak
Za slovenske levičarje, ki ves čas gledajo, kako bi ljudem od trdo prigaranega denarja izpulili čim več in si ves čas izmišljujejo nove davke, pri čemer so njihova glavna tarča uspešnejši in produktivnejši, je rezultat referenduma v Švici nekaj nerazumljivega. Ljudje iz dežele topljenega sira in Williama Tella so z veliko večino (79 odstotkov) zavrnili predlog Mladih socialistov Švice (JUSO), da bi bolj obdavčili bogate in tako zbrani denar namenili za boj proti »podnebnih spremembam«.
Po predlogu, ki so ga podprli tudi Socialisti in Zeleni, bi uvedli 50-odstotni zvezni davek na premoženje in dediščino, ki je večje od 50 milijonov švicarskih frankov (53,6 milijona evrov). V Svobodni demokratski stranki Švice (FDP), kjer so predlogu nasprotovali, pravijo, da to sploh ne bi bil davek, ampak oborožen rop. Švicarji so na nedavnih referendumih že zavrnili tudi predloge o minimalni plači, zajamčenem dohodku in podaljšanju obveznega dopusta. V Sloveniji se kaj takega ne bi moglo zgodili, kajti zavist, ki so jo državljanom s pomočjo medijev vcepili marksisti, bi naredila svoje: ne glede na to, da bi taka obdavčitev pomenila prenos bogastva v tujino, bi pač prevladalo razmišljanje, da je bolje, da smo vsi enaki v revščini, kot da imamo v svoji okolici uspešne in bogate ljudi. Glede na populistično retoriko progresivnih bogati ljudje slabo vplivajo na družbo in demokratično ureditev, zato jim je treba čim več vzeti in njihov zaslužek prerazporediti.
Resnica je, da bogati pozitivno vplivajo na družbo, so pozitiven dejavnik. Demokracije v resnici ogrožajo demagogi, ki si sami niso sposobni ustvariti bogastva. Oni zastrupljajo množice in podžigajo čustva v politične strasti. Tako je v Sloveniji prevladujoče mnenje, da revni oziroma manj premožni garajo za drobiž, zato se bogati na njihov račun sončijo in počivajo. Ali drugače: če bogatejši ne bi izkoriščali drugih, si uživanja ne bi mogli privoščiti. Če damo na stran te socialistične neumnosti, si rajši oglejmo pomembno in odločilno vlogo, ki jo imajo bogati pri razvoju dobrin, ki so danes dostopne tudi ljudem z minimalno plačo.
Televizija je tipičen primer. Kako se je razširila uporaba? Pred sto leti je bilo obdobje sanj, da bi v dom prinesli gibljivo sliko. Tako so nastali mehanski televizijski sprejemniki, prodali so jih manj kot 7.000. Ker so bili ti prvi televizorji zelo dragi, so si jih lahko privoščili samo zelo bogati. Toda slika je bila zelo slaba, proizvodnjo opustili. Skoraj hkrati je bila izumljena katodna cev: slika je bila boljša, sporočilo bogatih kupcev proizvajalcem je bilo jasno – zdaj pa smo zadovoljni. Začela se je množična proizvodnja, cena televizorjev je strmo padala (prvi so stali okoli 1.000 dolarjev, kar bi bilo danes več kot 10 tisoč dolarjev), kmalu si ga je lahko privoščilo vsako gospodinjstvo. Danes se zdi samoumevno, da imamo televizijske sprejemnike, pravzaprav je »imeti televizor« postala malodane »človekova pravica«. Enako je z radijskim sprejemnikom, avtomobilom, mobilnimi telefoni (da o iPhonih ne govorimo) in vsem, kar je danes dostopno vsakomur, tudi ljudem v revnih afriških ali azijskih državah.
Odziv bogatih, ki ob vsaki novosti prevzamejo vlogo preizkuševalcev, torej omogoči, da proizvajalci ugotovijo, kakšno bo povpraševanje po izdelku. To jim omogoča, pravi direktor londonskega Inštituta Adama Smitha Eamonn Butler, da opustijo zgrešene izdelke, preden jih začno množično prodajati. Tako se tudi izognejo nepotrebni izgubi: »Taka izkušnja bogatih, pionirskih potrošnikov, koristi vsem. Večina novih izdelkov ob prihodu na trg velja za luksuz – ker še niso vzpostavili množičnega trga, jih izdelujejo v majhnih količinah in z visokimi stroški. Zato jih kupujejo in preizkušajo najbogatejši ljudje.«
Zato so države, kot je denimo Švica, ki ima veliko bogatih in uspešnih ljudi, tudi same bogate. V nasprotju s Slovenijo, kjer so uspešni in premožni podjetniki za svoj uspeh kaznovani.
