Piše: Jože Biščak
Vprašanje ni zgolj retorično: kdo je v resnici bolj travmatiziran ob gledanju manipulativnih informativnih spektaklov na državni televiziji? Ustvarjalci, ki jih očitno na vrvici drži levičarska oblast, ali gledalci, ki so prisiljeni plačevati RTV-prispevek, se pravi programe, ki so že davno izgubili kakršno koli verodostojnost? Zato je drama, ki se je odvijala okoli odpovedane oddaje Tarča, predvsem lasanje med različnimi frakcijami znotraj stavbe s socialistično arhitekturo na Kolodvorski ulici 2 v Ljubljani, nikakor pa ne boj za neodvisno in necenzurirano novinarstvo.
Zaupanje v javno televizijo je pri meni že zdavnaj usahnilo. Ne gre samo za to, da je izrazito progresivno usmerjena, temveč predvsem za to, da je kot televizija v državni lasti (novinarji in uredniki so zato državni uslužbenci) odvisna od politike, nikakor ne ločena od nje. To ni napaka, to je sistem. Če k temu dodamo številne samooklicane »vrhunske« urednike, novinarje in voditelje, ki se gibljejo od redakcij do vladnih uradov in nazaj, je jasno, da je »neodvisno in profesionalno novinarstvo« na javni televiziji zgolj mit, ki ga posvečeni ves čas širijo. Da o pogovornih oddajah, v katerih nastopajo vedno isti »strokovnjaki«, ki širijo in branijo levičarske laži in manipulacije, niti ne govorimo.
Moje mnenje o javnem zavodu je že več kot desetletje povsem jasno. Državne televizije ne potrebujemo. Če je bil njen obstoj pred desetletji še nekako logičen in dobrodošel (čeprav je v tistih časih prevladovala komunistična propaganda), je danes (ko generacija, ki je zrasla z internetom, sploh nima televizorjev, na mobilnih napravah pa gleda vse kaj drugega kot TV Slovenija) popolnoma nepotrebna. Za svobodo in demokracijo, na kateri se vojska stanovalcev v TV-hiši z udobnimi službami tako rada sklicuje, je popolnoma nesprejemljivo, da ima država v lasti medij in da so (neto) davkoplačevalci (lastniki električnih priključkov) prisiljeni plačevati njegovo delovanje. Če živiš na račun drugih, so tvoje besede o neodvisnosti, profesionalnosti, uravnoteženosti, pravici do obveščenosti in braniku demokracije perverzne. Zato bi morala država (oziroma vlada, katera koli pač je ali bo) najprej ukiniti samoprispevek, nato pa RTV Slovenija prodati zasebnemu lastniku. In ta bo s televizijo počel, kar pač bo.
Z zasebnimi televizijami nimam težav. Svetovno nazorsko opredelitev in strateško usmeritev medija prek direktorja in urednikov določa lastnik. Zato me ne moti, če je nek komercialni medij ideološko pristranski. Z državno televizijo je drugače. Ta ima celo svoj zakon, v katerem je jasno zapisano, da mora zagotavljati svetovnonazorski pluralizem in uravnoteženo predstavljati različna mnenja. Tega poslanstva pa RTV Slovenija ne izpoljnjuje, krši zakon. In normalen človek mora resnično imeti mazohistična nagnjenja, da gleda informativni program skozi levičarsko povečalo; nedvomno je jasno, da je že od vsega začetka opornik marksistični ideologiji.
Da ne bo pomote. Naj oni kar razširjajo progresivno prebujenost (in odaja Tarča je del tega), če to želijo, toda nikakor ne z mojim denarjem, ki mi ga zdaj kot pri oboroženem ropu kradejo iz denarnice. Naj se podajo na trg. In če so res tako dobri, bodo podjetja med seboj kar tekmovala, da bodo lahko oglaševala na njihovi televiziji. To je bilo sarkastično zapisano, ker dvomim, da bi se gospodarske družbe podale v oglaševanje na televiziji, na kateri je ideal pomanjkanje norm in morale, kjer se opravičuje in relavitizira povojne poboje, brani diktatorske režime in tudi spolne predatorje.
Zato za konec še enkrat: ukiniti RTV-prispevek in državno televizijo prodati zasebniku. Če pa kupca ne bo, jo je pač treba preprosto razpustiti.
