Piše: Franci Kindlhofer
Še dobro se spominjam besed Milana Kučana, pri maši za umorjene komunistične žrtve, v kočevskem Rogu: „Bil je čas vojne, sedaj je čas miru“. Kaj je hotel, takratni predsednik, ravno osvobojene, samostojne Slovenije, ki je bil do nedavnega še sekretar Zveze komunistov, ki so pravzaprav te zločine zakrivili, s tem povedati? Verjetno to, da se vsa neslavna, umazana zgodovina komunistične partije zavije v nepropustni povoščeni papir, ki bo preprečil pronicanje krvi iz preteklosti in bo preprečil zaudarjanje strohnelih trupel. Ker sedaj je napočil pač slučajno mir, kar pomeni, da ne bomo z ničemer poskušali ta mir kaliti. Posebno ne s vprašanji, kaj je zavitega v povoščenem papirju. Saj v tem ovoju je vsa naša medvojna in povojna resnica obsojena na mirovanje in pozabo. Če bo pa že kdo hotel pokukati v ta paket, bo moral mimo čuvaja večne resnice – Združenja zveze borcev NOB. To združenje je postalo važen filter, za obravnavanje naše preteklosti.
Za vse diktature je značilno, da posvečajo največjo pozornost vzgoji mladine. Zato ni nič čudnega, da bdi ZZB tudi po osvoboditvi 1990 nad tem segmentom. V knjižnicah osnovnih šol so ostali oddelki za cicibane in pionirje in učitelji zgodovine se morajo posluževati učbenikov, ki vcepljajo otrokom občutek krivde, da so beli Evropejci in krivci za razvoj imperializma in, da je bila komunistična revolucija pri nas nekaj popolnoma samo po sebi razumevajočega, saj drugače, bi še danes vladal nacizem in fašizem. Ta vzgojni deficit opažam pri mnogih odzivih na FB in tviterju, če se oglašajo mlajši ljudje. Posebno jih zaposluje kolaboracija in izdajstvo. Da se je to dogajalo v sklopu z državljansko vojno, kot odgovor na komunistične zločine, za mlajše ni tema, ker je komunistično zgodovinopisje spretno ločilo partizanske zločine od pojava odpora proti le-tem. Tako postaja neuka mladina zagovornik hudih zločinov, kar ne more ostati brez posledic pri razvoju mladega človeka. Za te duhovne deformacije nosi veliko krivdo ravno ZZB, ki se z lažno zgodovino obrača na mlade in jih celo vabi v svoje vrste. Ni redko, da vidimo pri borčevskih javnih provokacijah tudi, v uniforme klavcev, oblečene otroke.
Tukaj se vidi, kako puhle so bile Kučanove besede: „… sedaj je čas miru“. Ta mir je bil mišljen le za slučaj, če bodo komunisti obdržali bistvene elemente oblasti v svojih rokah. Ampak, tudi za vseh intrig, vajenih komunistov, to ni več tako enostavno. V vsej komunistični zgodovini je komunizem vedno rabil za svoj uspeh nek katalizator, ki je omogočil uspešno revolucijo. Najprimernejše za to so bile vojne. Slovenski komunisti so imeli trojno srečo. Prvič, nemška okupacija Jugoslavije je razbila kraljevino Jugoslavijo in s tem pahnila državo v pravno prazen prostor. Drugič, Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo je omogočil njihovemu glavnemu dobrotniku Stalinu vstop v protinacistično koalicijo. To je bila pozneje legitimacija, za naklonjenost zahodnih demokratičnih sil, ki so v zadnji fazi vojne masovno podpirale tudi Titove partizane. Tretjič je pa imel komunistični teror nad lastnim prebivalstvom za njih pozitivni učinek, da je sprožil protiupor ogrožanega slovenskega prebivalstva, ki je v tej težki situaciji iskalo podporo pri okupatorju. To so komunisti po koncu vojne nesramno izkoristili, da so z množičnimi poboji svojih ideoloških nasprotnikov lažje utrdili svojo, komunistično diktaturo.
Zato ni nič presentljivega, da sedanja opozicija poskuša svoj uspeh doseči po receptih svojih slavnih prednikov med in po vojni. Za Angleže, ki so leta 1944 mnogo preuranjeno priznali, seveda iz zgolj lastnih interesov, partizane, so našli nadomestilo v levičarskem, do komunizma nekritičnem delu, evropskega tiska. Vojno krizo jim je zamenjala epidemija covid 19, saj se je znašla vlada pred skoraj nerešljivo nalogo, zavarovati življenja in zdravje državljanov na eni strani, na drugi pa preprečiti gospodarski kolaps. Leva opozicija je bila prepričana, da je sedaj prišel pravi čas, da izpelje svoj načrt, prevzema oblasti brez demokratičnih pravil. Ko so ugotovili, da jim to ne bo uspelo, tudi zaradi pomanjkanja primernih politikov, ki bi bili ne samo voljni, ampak tudi sposobni prevzeti vladno odgovornost, so posegli po tretji možnosti – grožnji z državljansko vojno.
24. aprila 2021 je zvesta spremljevalka leve opozicije RTVS objavila na teletekstu poziv ZZB NOB na upor. Predsednik združenja Marijan Križman je napovedal, da je zopet nastopil čas osvobodilne fronte slovenskega naroda. Odkrito poziva k uporu proti vladajočim, torej proti vladi, ki je bila demokratično izvoljena po ustavi in demokratičnim načelom. To je bil konkreten poziv k rušenju ustavnega reda.
Na Zboru za republiko sem sprožil debato o tem in zahtevo, da vložimo tožbo proti ZZB. Ker ni bilo jasnega konzenza o tem če, vsekakor provokativni poziv ZZB zadostuje za kazenski pregon, sem se odločil, da vložim prijavo kaznivega dejanja rušenja ustavnega reda, sam osebno. Ovadbo sem vložil 26. Aprila na Policijsko upravo, ampak razen potrdilne povratnice, nisem prejel še nobene druge reakcije.
Na tviterju sem pred nekaj dnevi napravil preizkus. Objavil sem tvit skoraj z isto vsebino kot Križmanov poziv k uporu, le da sem namesto borcev NOB nagovoril vaške straže. Takoj so se pojavili napadi na meine, da bi se takšen poziv moral kaznovati z zaporom.
Verujem pa v zrelost Slovenk in Slovencev, da to pot ne bodo nasedali provokacijam tistih, ki vidijo edino v nasilju možnost, dokopati se do oblasti. Čeprav v nas, demokratih, vidijo svoje sovražnike, jih vidimo mi popolnoma drugače. Sicer pomilovanja vredne, ampak resne nasprotnike, ki hrepenijo po oblasti, da bi si nekontrolirano delili fevde in davkoplačevalski denar. Da to ni več mogoče, bodo spoznali na naslednjih volitvah. Mnogim, ki vroče protestirajo po ljubljanskih ulicah priporočam, naj ta čas izrabijo za seminarje, kako napišem uspešno prošnjo za službo.
Franci Kindlhofer je podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
