Piše: Jože Biščak
Ko smo bili kot otroci prestrašeni, so nas starši pomirili z besedami: »Strah je votel, okrog pa ga nič ni.« Strah zato skoraj nikoli ni oblikoval običajnega, mirnodobnega načina življenja, v zavest ljudi se je vtisnil takrat, ko je bil materializiran: veliki vojni v prejšnjem stoletju sta ukoreninili strah pred uničenjem in izgubo.
Ta arhaični spomin v času postmodernizma oživljajo globalisti. Strah je postal načrtovalec življenja, nevidna sila in moralni razsodnik, ki določa, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je zlo. Govorimo seveda o novem kultu – podnebnih spremembah. V preobleki znanosti ni le novinarska zgodba, okvirje ideiologije je tudi že prerasla, je novodobna religija s svojimi institucijami in cerkvami: od Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC pri Združenih narodih) prek Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) do številnih nevladnih organizacij. In kot prava religija ima tudi koncile, kjer klimatski preroki in apostoli rešujejo planet in razpravljajo o slehernikovi prihodnosti.
Letos se bo visoka duhovščina podnebnih sprememb srečala v Braziliji, na robu deževnega gozda v mestu Belém. Čez slab mesec bo okoli 50.000-glava skupnost izbranih (ki jih ne poganja duhovnost, ampak strah) spet grozila pred apokalipso, ki je tik pred vrati, če ne bomo poslušali njihovih navodil in prepustili vladam, da ljudem poberejo vse, kar še imajo, in dajo njim, ki Zemljo rešujejo pred prekletstvom. Računajo, da je človeški strah pred osebno krivdo za segrevanje planeta dovolj velik, da bodo ljudje lahko vodljivi.
Kot pri vsaki religiji delovanje večine voditeljev temelji na hinavščini. Oni so namreč poklicani, da ljudi vodijo, ne da z zgledom kažejo, kako preprečiti segrevanje planeta in se odpovedovati vožnjam s fosilnimi gorivi, ki naj bi bila največji krivec za podnebni somrak. Zato je bila za podnebni vrh (COP 30) izbrana Brazilija s svojim socialističnim predsednikom Lulo da Silvo. Toda država, kjer leži 60 odstotkov amazonskega gozda, ki so, kot pravijo, pljuča planeta, je jasno povedala, da se ne bo odpovedala nafti. Ravno letos je BP, nekdanja British Petroleum Company, londonska naftna in plinska družba, v Braziliji odkrila največje nahajališče nafte in plina v zadnjega četrt stoletja. To pomeni nov zagon za fosilno energijo, čeprav se celotna duhovščina podnebnega vrha zaklinja, da so s fosilnimi gorivi opravili.
Udeležencem podnebnega vrha, ki bodo v Belém prihajali kakopak z letali, ki jih pogajnjajo fosilna goriva, in pristajali na močno razširjenem letališču mesta z 1,5 milijona prebivalcev, je malo mar tudi za amazonski gozd, čeprav običajno točijo krokodilje solze za vsakim poginulim metuljčkom ali posekanim drevesom. Da bi delegacijam omogočili kar največje udobje pri vožnji z luksuznimi limuzinami od letališča do kraja konference, je Lula dal zeleno luč za okolju škodljiv infrastrukturni projekt − graditev štiripasovne avtoceste v nedotaknjenem deževnem gozdu. In, ja, uganili ste. Avtocesta je asfaltirana, zgrajena s snovjo, ki jo pridobivajo iz nafte. Ironija je očitna: podnebni vrh, katerega cilj je varovanje okolja, dejansko pospešuje krčenje gozdov. Po eni strani so podnebnemu kultu polna usta besed po varovanju virov, a Brazilija ravno te vire zaradi COP 30 uničuje. Posledice so grozljive: 15.600 uničenih dreves, iztrebljenih je 1,95 milijona žuželk, izginilo je 195 vrst plazilcev, razseljenih je bilo 78 vrst sesalcev, prizadetih je bilo 390 vrst ptic in zaradi zmanjšane transpiracije je izgubljenih 3,12 milijona litrov vode na dan. Ne, v Belému, kjer tudi prebivalce izseljujejo zaradi dobička od najemnin za podnebni vrh, ne bo podnebne (ne drugačne) pravičnosti, ki jo globalisti tako radi oglašujejo.
Ko bodo spakirali kovčke in odšli novemu zastraševanju ljudi naproti, bo sredi amazonskega gozda ostala avtocesta – avtocesta hinavščine. Kot opomin ljudem, naj ne nasedajo prerokom in duhovnikom podnebnega kulta.
