Piše: Prof. dr. Andrej Umek
Vtis imam, da so privrženci totalitarizma tako pri nas doma kot tudi globalno začutili, da imajo možnost uničiti demokratske države in demokrate. Na mednarodnem področju se to kaže v povezovanju totalitarnih držav Rusije, Kitajske, Irana in njim podrejenih držav v napadih na izpostavljene demokracije ali države, ki se želijo približati bloku demokratičnih držav.
Očiten primer tega ravnanja je napad iranskih proksijev Hamasa in Hezbolaha na Izrael. S tem napadom želi iranski totalitarizem pokazati, da demokracije niso sposobne reševati nekaterih problemov in znotraj demokratičnega bloka izzvati razdora med zagovorniki pravice, da ne rečem dolžnosti, demokracije na samoobrambo in zagovorniki »pravic« Palestincev ne glede na nehumana dejanja njihovih voditeljev. Drugi tak primer je ruski napad na Ukrajino z jasnim ciljem, da se prepreči njeno približevanje in sodelovanje z demokratičnimi državami. Na tem primeru pa postaja tudi vse bolj očitno povezovanje totalitarnih držav v njihovem prizadevanju uničiti demokratske države, saj je Kitajska poslala na fronto v Ukrajini njim podložno Severno Korejo.
V prejšnjem odstavku opisano dogajanje močno spominja na začetek 2. svetovne vojne. Tudi ta se je začela s povezovanjem obeh takratnih totalitarnih blokov. Spomnimo se samo na pakt Ribbentrop-Molotov, ki mu je sledil napad nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze na Poljsko ter baltske države, ki so takrat predstavljale izpostavljeni del evropskega bloka demokratičnih držav. Prepričan sem, da vzporednic med dogajanji leta 1939 in danes ni mogoče prezreti.
Hkrati s konfliktom med totalitarnimi in demokratičnimi državami na globalni ravni poteka tudi konflikt med demokratsko večino in totalitarno manjšino znotraj demokratskih držav. Obe gibanji imata seveda isti cilj uničiti demokracijo. In tudi tukaj očitno prevladujejo isti vzorci, ki so bili uporabljeni v preteklosti. Ker pa se ti razlikujejo od države do države, čeprav imajo vsi isti cilj, to je uničenje demokracije, se bom zaradi omejenega prostora v tej kolumni omejil na dogajanje v Sloveniji.
Na kratko se spomnimo, kako je komunistom uspelo prevzeti oblast v Sloveniji in uvesti totalitarizem, ki ga poznamo pod imenom diktatura proletariata, čeprav so bili neznatna manjšina. Po nalogu Kominterne so ustanovili Protiimperialistično fronto in jo kasneje preimenovali v Osvobodilno fronto. V to fronto jim je uspelo pritegniti tiste demokrate, ki se niso dovolj jasno zavedali, da je demokracija mogoča samo v ekvidistanci do vseh totalitarizmov. Temu je sledil drugi korak. Izoblikovali so geslo Kdor ni z nami, je proti nam in s tem razglasili vse, ki niso sledili diktatu Osvobodilne fronte oziroma Komunistične partije, za fašiste ali naciste ali vsaj njihove kolaborante. Na osnovi te delitve v slovenskem narodu je komunistom uspelo, da so nam vsilili svoj totalitarizem.
Na žalost moram ugotoviti, da se strategija komunistov iz leta 1941 ponavlja in na to bi želel spoštovane bralce opozoriti. V državni zbor je ekstremno levi del poslancev, ki, tako sem vsaj prepričan, želi v Sloveniji znova uvesti komunistično diktaturo, vložil zakon, ki prepoveduje uporabo fašističnih in nacističnih simbolov. Mislim, da v Sloveniji ni demokratično misleče osebe in ti smo, tako vsaj upam, v veliki večini, ki se s prepovedjo uporabe, lahko rečemo tudi zlorabe fašističnih in nacističnih simbolov ne bi strinjala. Vendar je ta osnutek, tako ga vsaj jaz razumem, direkten napad na ustavno ureditev in z njo zagotovljeno demokracijo v Sloveniji, saj ne vsebuje prepovedi uporabe komunističnih simbolov. S tem je v nasprotju s številnimi resolucijami Evropskega parlamenta, tako npr. z resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmu. Z njimi so evropski poslanci jasno pokazali, da je za ohranjanje demokracije treba zavzeti enak odnos do kateregakoli totalitarizma. Jasno so zavzeli stališče, da je vsak totalitarizem zločin to ne glede na njegovo barvo, pa naj bo ta črna, rjava ali rdeča. Če ob tem za demokrate nesprejemljivem osnutku zakona dodamo še dejstvo, da ekstremna levica vse, ki se uvrščajo v sredino in desno sredino evropskega političnega prostora, npr. člane Evropske ljudske stranke, označuje kot fašiste, dobimo drugo komponento komunistične uzurpacije oblasti kdor ni z nami, je proti nam.
Naj torej končam z mislijo, s katero sem začel to kolumno. Za demokracijo, za enakopravnost nas vseh se je treba jasno in odločno distancirati od vseh totalitarizmov. Slovenija in Slovenci iz zgodovinskih razlogov potrebujemo še posebej jasno in odločno obsodbo komunizma. In naj končam, tako kot sem začel: antikomunizem je neobhoden sestavni del demokracije. In slednjo moramo varovati in ne ponavljati preteklih napak.
