Piše: Gašper Blažič
Za Slovenijo bo leto 2025 v marsičem jubilejno, saj bomo v tem letu zaznamovali 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Za borčevsko organizacijo in podobno misleče posameznike in skupine bo to spet čas manifestacij in velikega slavja, za drugi del Slovencev pa spomin na genocidni poboj več deset tisoč Slovenk in Slovencev. In kot vedno bo druga skupina znova v senci prve, ki bo razglašala, da smo že 80 let »svobodni«, in poslušati večne očitke o narodnem izdajstvu.
To je seveda tudi jasno znamenje, da je narodna sprava, kar zadeva politiko, nedosegljiv projekt. Medijsko močno poudarjen stisk roke med Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem sredi poletja 1990 v Kočevskem rogu je bil Potemkinova vas. Kasneje smo se tolažili z domnevo, da bo sprava nastopila, ko bo umrl zadnji živeči slovenski udeleženec druge svetovne vojne. To pa se ni zgodilo. Prav nasprotno: v ospredje stopajo novodobni navdušeni revolucionarji, ki so rojeni krepko po osamosvojitvi – npr. neostalinistični govornik Lenart Žavbi je samo vrh ledene gore −, razglašajo komunistične revolucionarje za svetnike, medtem ko žrtve revolucije še bolj vneto kot njihovi očetje pošiljajo v partijski pekel.
Ali je demokratično misleči del Slovencev lahko zadovoljen z dosežki zadnjih 35 let? V tem času je sicer izšlo cel kup literature, raznih pričevanj in tudi zgodovinskih analiz polpreteklega obdobja, ki razkriva resnično podobo komunistične revolucije na Slovenskem, predvsem pa njene strahotne posledice ter vpliv na medvojno dogajanje. Ni pomagalo. Omenjena literatura je dosegla morda največ desetino slovenske populacije, prepričevala je že prepričane, velika večina javnosti pa je zavračala vsak poskus drugačne interpretacije zgodovine in ostala ujetnica indoktrinacije. Vključno z novimi generacijami Slovencev, kar pomeni, da protirevolucionarna stran tudi po 80 letih beleži tragičen neuspeh.
Narodno spravo – pravzaprav pomiritev – krvavo potrebujemo. Vendar je ne bomo dosegli, če bomo čakali na dejanja iz politike. Interes sedanje vladajoče politične elite je obdržati asimetričnost in podedovani partijski rasizem. Preprosto zato, ker je to v njenem interesu. Vedno se bo našel dovolj velik delež volivcev, ki se bo odločal na podlagi tega, ali politična opcija izhaja iz vrst »osvoboditeljev« ali iz vrst »kolaborantov«. Razumskega premisleka tu ni, ker so stvari črno-bele. Tu ne odloča razum. Odločajo čustva, in to na podlagi zlagane mitomanije.
Ne glede na vse ljudje potrebujemo ozdravljenje. Potrebujemo odpuščanje. To lahko storimo, če nas prosijo odpuščanja. Pri tem nam je lahko zgled papež sv. Janez Pavel II., ki je ob jubilejnem letu 2000 s posebnim dokumentom »Spomin in sprava« na poseben način prosil odpuščanja za vse zgodovinske zablode Katoliške cerkve, ob tem pa nakazal, kaj pomeni »očiščenje spomina«. Znani indijski katoliški duhovnik James Manjackal, ki je večkrat obiskal tudi Slovenijo, v eni od svojih knjig opisuje, kako je imel opravka z žensko, ki je bila zaradi nekih vojnih dogodkov zelo prizadeta in ni mogla odpustiti narodu oz. državi, ki je napadla njeno domovino in ji povzročila travmo. Zaradi tega tudi ni mogla ozdraveti. V imenu te agresorske države je duhovnik James pred njo pokleknil in jo prosil odpuščanja (pa ni imel čisto nič s tem!). Odpustila je in doživela notranje ozdravljenje ter osvoboditev.
Letos poleti sem tudi sam sestavil osnutek besedila, ki prosi za odpuščanje v imenu vseh vojaških in paravojaških skupin, ki so v času druge svetovne vojne in po njej delovale na Slovenskem – pa naj gre za okupatorske, revolucionarne ali protirevolucionarne skupine −, in hkrati razglaša odpuščanje vsem pripadnikom in predvsem vodjem teh skupin, tudi narodom, državam in ideološkim sistemom. Besedilo na prvi pogled deluje precej vsegliharsko, kar marsikoga lahko zmoti. Vendarle pa gre za navadne ljudi, ki imajo pravico do notranjega miru. »Ponosni nasledniki ZKS« namreč v prihodnost podaljšujejo t. i. kolektivno zamero in neodpuščanje naroda do tistih, ki so bili na protirevolucionarni strani, s tem pa po drugi strani tudi »hrani« neodpuščanje na drugi strani, zamero do partizanov, Tita in komunističnega režima torej. Mnogi ljudje namreč zmotno mislijo, da odpuščajo samo slabiči in da imeti ponos pomeni tudi gojenje zamere. To pa je seveda velika satanova laž. Zaradi tega ne odpustijo in v sebi zelo trpijo.
Bomo torej zmogli najti alternativno pot do sprave? Zato že sedaj v duhu pokleknem v imenu vseh agresorjev in prosim odpuščanja. In hkrati odpuščam v imenu žrtev.
