Piše: dr. Matevž Tomšič
Marsikomu se zdi trditev, da je avtoritarizem lahko liberalen ali, če obrnemo, da je liberalizem lahko avtoritaren, nekakšen contradictio in adiecto. Se pravi protislovje oziroma nekaj, kar ne gre skupaj. Liberalizem se praviloma dojema kot doktrina, ki poudarja posameznika in kjer je svoboda temeljna vrednota. To pa je nekaj, kar naj bi se zoperstavljajo vsakršni avtokratski oblasti, kjer posamezni diktator ali vladajoča klika samovoljno sprejema odločitve, ki jih morajo običajni ljudje brezpogojno sprejemati.
Dejansko je liberalizem idejni tok, ki je pomembno vplival na vzpostavitev predstavniške demokracije. Zgodovinsko gledano ga lahko razumemo kot odpor zoper absolutizem: tako politični absolutizem vladarjev, ki so v preteklosti razglašali, da vladajo po božji milosti, kot tudi moralni absolutizem Cerkve (katoliške v prostoru kontinentalne Evrope), ki se je v preteklosti razglašala za brezprizivno moralno razsodnico. Posameznika namreč smatra za svobodnega v njegovem mišljenju, vrednotenju in delovanju. In v to svobodo oblast – razen v izjemnih okoliščinah – ne sme posegati, ampak jo mora varovati. Klasični liberalci so zagovarjali minimalno državo, kjer so tisti, ki sprejemajo skupne odločitve, podvrženi omejitvam – sicer začnejo svojo moč zlorabljati. Ali kot je dejal John Acton, vsaka oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno.
Nekatera ključna načela, na katerih temelji moderna demokratična ureditev, so intelektualni produkti liberalizma. To velja za načelo delitve oblasti in vzajemnega nadzora pa tudi za koncept človekovih pravic in svoboščin. V tem smislu se zdi, da sta liberalizem in demokracija neločljivo povezana.
Vendar je vseeno treba razlikovati med njima. Demokracija kot »vladavina ljudstva« temelji na večinskem načelu, kar pomeni, da se sprejemajo tiste odločitve, ki so po volji večine volilnega telesa – te pa so lahko na škodo manjšine. Zato so liberalci pogosto izražali strah pred t. i. tiranijo večine in marsikateri med njimi ni bil ravno navdušen nad uvedbo splošne in enake volilne pravice, češ da bodo na ta način odločali tudi neuki ljudje, ki bi kaj lahko postali pleh najrazličnejših manipulatorjev.
Treba je poudariti, da se je liberalizem skozi čas precej spremenil. Če je njegova klasična varianta iz 19. stoletja poudarjala individualno svobodo kot temeljno vrednoto, se je današnja varianta precej približala progresivizmu. To se izraža v njegovem poudarjanju pravic vseh mogočih manjšin ter zavzemanju za socialno pravičnost in vključenost. V ZDA je denimo liberalizem tako rekoč sinonim za levičarstvo. Zanj je značilno opuščanje nekaterih nekdaj temeljnih liberalnih vrednot, kot je svoboda izražanja. Novodobni liberalci so pogosto med tistimi, ki v imenu nekakšnih »višjih ciljev« (denimo boja proti »nestrpnosti« in izključevanju) zagovarjajo njeno omejevanje ali celo pregon ljudi, ki se izražajo na »politično nekorekten« način.
In v teh krogih se širi nezadovoljstvo nad demokratičnim načinom odločanja. To se zelo jasno kaže ob izvolitvah njim neljubih politikov, kakršen je Donald Trump. Po njihovem so ti »ekscesi« posledica neukosti, neracionalnosti in zmanipuliranosti volivcev. Zato zagovarjajo, da se čim več odločanja prenese na »neodvisne institucije, kot so sodišča in različna regulatorna telesa, v katerih sedijo ljudje brez (neposredne) demokratične legitimitete, na katerih odločitve nimajo državljani praktično nobenega vpliva. To je še posebej očitno na ravni transnacionalnih entitet, kakršna je Evropska unija. Kot izpostavlja Salvatore Babones v svoji knjigi The New Authoritarianism, danes glavne nevarnosti demokraciji ne predstavljata populizem in nacionalizem, ampak t. i. vladavina neizvoljenih birokratov in izvedencev. In takšen sistem podpirajo mnogi, ki se razglašajo za liberalce.
