Piše: Gašper Blažič
Verjetno bo velika večina bralk in bralcev na vprašanje iz naslova brez večjih zadržkov odgovorila pritrdilno. Morda bodo k temu dodali celo oznako, da smo imeli prvega komunističnega papeža. Navsezadnje že zaradi dejstva, da je dosedanji papež v dvanajstih letih pokazal veliko bližino z migranti in poudarjal ekološko vprašanje, kar je bilo zagotovo všeč zagovornikom t. i. zelenega prehoda, prav tako naj bi izkazoval svojo bližino tudi z istospolno usmerjenimi osebami. Zato se je dokaj hitro oblikovalo prepričanje, da je papež Frančišek ljubljenec globalne (in z njo tudi slovenske) levice. Kaj je res in kaj ni?
Res je, da je bil papež Frančišek zelo nekonvencionalen Petrov naslednik, ki je že ob svoji izvolitvi opustil nekatere do tedaj nepogrešljive navade. Lahko bi rekli, da je prekršil protokol, ko je zbrani množici izrekel povsem posveten pozdrav namesto običajnega »Hvaljen Jezus«, ko je opustil uporabo papeške mocete (ogrinjala), zlatega naprsnega križa (namesto tega je uporabil svojega običajnega kovinskega) ter nošenja rdečih čevljev. To ne pomeni, da niso že nekateri papeži pred njim ukinjali ne navad iz preteklosti, denimo poljubljanje nog, nošenje papeške tiare, papeška nosila itd. Papež Frančišek je v svoji drži v marsičem spominjal na sproščenega Janeza XXIII., ki je bil izvoljen pri 77 letih in je veljal za »prehodnega« papeža, a je bil tisti, ki je sprožil prelomni drugi vatikanski koncil. Za primerjavo: Frančišek je bil ob izvolitvi le leto dni mlajši. Ni sicer sprožil novega koncila, je pa – po sijajnem teološkem učitelju Benediktu XVI. – postavil nekatere nove smernice. Na področju družbenega nauka Cerkve je odprl vrata ekologiji, prednostno se je zavzemal za ljudi na robu družbe in s sinodo o sinodalnosti želel na široko odpreti vrata Cerkve vsem, ki so pripravljeni sodelovati.
Tovrstne poteze seveda niso ostale brez posledic. Predvsem pa brez hudih kritik. Za to obstajajo razlogi. Informacije o papežu Frančišku smo v glavnem dobivali (občasno tudi »prečiščene«) iz mainstream medijev, ki so velikokrat raje cenzurirali ali pa zameglili bistvene informacije. Dejansko smo dobivali na pladnju bolj medijske zapise o tem, kakšen naj bi papež bil (po zamisli globalne levice), ne pa takšnih, kakršen v resnici je. Posledica tega pa je bila, da smo imeli o papežu Frančišku večkrat tudi popačeno, zelo pesimistično podobo. Tudi avtor teh vrstic je bil v prvih letih Frančiškovega pontifikata prepričan, da imamo opravka z nekom, ki je povsem spodkopal papeško avtoriteto in Cerkev zapeljal v nepovraten propad. Kako so se nosilci tovrstne propagande takrat škodoželjno krohotali, si niti ne predstavljam.
Širši javnosti je verjetno nekoliko manj znano, da je Frančišek poudarjal, da Cerkev ne more biti samo socialno-skrbstvena ustanova, ki bi opustila oznanjanje Kristusa. Kajti »kadar oznanjamo Kristusa brez križa, nismo Gospodovi učenci«. Dosedanji papež je v nasprotju s tem, za kar se denimo zavzema Inštitut 8. marec, ščitil življenje nerojenih otrok in se zavzemal za tiste, ki so v negotovih družbenih razmerah potegnili krajši konec, in sicer že takrat, ko je bil še nadškof v Argentini. In tudi kot papež ni podlegel skušnjavi prekucniških idej nemške Sinodalne poti.
Papež Frančišek je torej v dvanajstih letih razvil sproščen slog papeževanja, zaradi katerega so mnogi sicer vihali nosove. Vendar nauka Cerkve ni spremenil. Ne glede na to, da je bil v nekaterih nastopih tudi nejasen, kar je bila morda tudi koristna provokacija. A papež v prvi vrsti ni politik ne glede na to, da se srečuje s političnimi voditelji. Zato je na tem mestu odveč razprava, ali je neki papež »levičar« ali »desničar«.
P. S.: Ker je bil medtem novi Petrov naslednik že izvoljen, se je pokazalo, da četudi je bil nedvomno “Frančiškov človek”, zagotovo ni njegova kopija.
