Piše: Goran Andrijanić
Nekaj strašno predvidljivega je bilo v odzivih evropskih levo liberalnih političnih in medijskih krogov na poraz Janeza Janše na nedavnih državnozborskih volitvah v Sloveniji.
Medijski naslovi so vsebovali tiste običajne fraze, s katerimi levica diskreditira svoje svetovnonazorske nasprotnike. Tako so govorili o »nacionalistih« in »populistih«, ki so izgubili oblast v Sloveniji, ne da bi navedli en resen argument, kaj je pravzaprav tako »nacionalističnega« in »populističnega« v Janševi politiki.
Ko gre za evropski levo liberalni mainstream, je tak pristop postal že običajen v javnih razpravah o prihodnosti stare celine in smeri, v katero gre Evropska unija. Zato se ne razpravlja o konkretnih idejah in argumentih, temveč se uporabljajo izrazi, ki v bistvu ne pomenijo nič, imajo pa funkcijo, da določeno politiko in človeka odstranijo iz prostora javne debate, ga naredijo »neprimernega«.
Kot je nekoč pripomnil poljski politik in filozof Ryszard Legutko, gre za ustvarjanje ozračja »grožnje«, kot so nekoč počeli komunisti. Kot pojasnjuje Legutko, so nam včasih grozili »imperialisti«, »notranji sovražniki« itd. Zdaj, v diktaturi levo liberalne demokracije, nas ogrožajo »populisti«, »nacionalisti«, »homofobi« in mnogi drugi. Seznam »sovražnikov«, ki se jih moramo bati, je še širši in bolj domiseln kot v času komunističnega totalitarizma, še pravi poljski politik.
Takšen pristop k politiki ustvarja absurdne situacije, kakršni smo bili nedavno priča na Poljskem po volitvah v Sloveniji. Več politikov opozicijske Državljanske platforme (Platforma Obywatelska) je na družbenih omrežjih veselo komentiralo poraz Neodvisne demokratske stranke. Med njimi je bila poslanka Izabela Leszczyna.
»Poraza Le Penove v Franciji in Janše v Sloveniji sta dobra novica za Poljsko in Evropsko unijo. Vlada PiS ostaja edina nacionalistično-populistična vlada v EU,« je zapisala na Twitterju.
Zatem se je zgodilo, da so jo številni komentatorji opozarjali, da sta njena stranka PO in SDS v isti evropski stranki – Evropski ljudski stranki.
Ne samo to, vodja PO Donald Tusk je tudi vodja EPP (European People’s Party/Evropske ljudske stranke). Ista EPP je na predvečer volitev v Sloveniji odprto podpirala Janšo in opozarjala na morebiten ruski vpliv na volitve.
Sledil je plaz komentarjev, ki so kazali na absurdnost vedenja članov PO. »Janša je skupaj s PO v EPP in zdaj je izgubil volitve. EPP opozarja, da je tarča ruskih napadov. A ‘jastrebi’ iz PO so veseli, da je volitve izgubil. To je kabaret,« je eden od komentarjev, katerega avtor je Paweł Jabłonski, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve.
Leszczyna in njeni strankarski kolegi so se že večkrat proslavili s tako tragikomičnimi nastopi. A ne gre zanje, ampak za določen vzorec političnega vedenja, ki mu evropski mainstream slepo sledi. Če je nekdo njegov »sovražnik«, potem mora tako ostati ne glede na dejstva ali okoliščine. Tudi v razmerah, ko ruski imperializem ogroža Evropo, je treba Janšo, čeprav je eden najodločnejših politikov, ki je nasprotoval politiki Kremlja, napadati zaradi drobnih političnih interesov. Podobno politično situacijo sem opazil na Hrvaškem. Levi mediji, ki so odkrito nasprotovali Janši, so po volilnem tednu ugotovili, da bi Zagreb lahko imel z novim premierjem še veliko več težav, ko gre za nekatera sporna vprašanja med državama.
Vendar pa človek ne sme obupati. Prostor svobode na Poljskem je še vedno večji, kot si nekateri želijo. Dobršen del poljske javnosti namreč v Janši vidi to, kar v resnici je – odločen politik z vizijo, ki je tudi zvest prijatelj Poljske. Njegov odhod v Kijev s Kaczyńskim in z Morawieckim je na Poljskem utrdil njegov status. Ne glede na začasen odhod Janše v opozicijo je ta status nesporen in poljska konservativna politika ga vidi kot stalnega partnerja.
