Piše: Arian Sajovic
Pa smo tu! Tekma za stolčke v Bruslju se je tudi uradno začela. Politične stranke in njihovi kandidati pa gredo v ta za nekatere celo eksistencialni boj z bolj ali manj nabrušenimi meči.
Evropske volitve prihajajo v času, ko v slovenski politični krajini vlada kaos. Praktično v vseh parlamentarnih strankah se soočajo bodisi s krizo identitete, bodisi z internimi boji, nekatere (Levica) celo z obojim. Zato ne preseneča, da večina strank polni svoje liste z aktualnimi poslanci DZ, zdajšnjimi in nekdanjimi ministri in celo s predsedniki strank. Volivce je treba prepričati, da smo še živi!
Najbolj samozavestni so lahko v SDS, ki s svojo stabilno volilno bazo in raznolikimi kandidati računajo na štiri poslance. Sladke skrbi jim rahlo greni, da bi se lahko v boju za preferenčne glasove zatreslo v hiši, saj raznolikost ni vedno tudi največje bogastvo. Sledi Gibanje Svoboda, ki naj bi po anketah odščipnila dva stolčka, za kar bi poskrbela nepremagljiva logika slovenskega volivca, ki kljub poraznim rezultatom ne prizna poraza, četudi kandidatna lista, ki je že bila deležna prvih političnih usmrtitev (Merlo), kaže kadrovski manko in obup po javnomnenjskem pogromu.
Sledi NSi, ki na te volitve očitno stavi svojo prihodnost. V opoziciji kljub stalni aktivnosti ji ni uspelo pustiti pečata, kar nakazuje navzočnost polovice poslanske skupine na listi s predsednikom stranke na čelu. Že res, da se bo v naslednjih dveh mandatih oblikovala dolgoročna vizija Evrope, pa vse skupaj vseeno spominja na izpust rešilnih čolnov s Titanika. Revolucija SD po korupcijski aferi Litijska je sicer terjala veliko, a težko je videti seznam evroposlancev brez predstavnika našega establišmenta.
Ah, pa smo že pri Levici, ki je z vstopom v vlado popolnoma izgubila svoj jaz. Razkol s Kordiševim skrajnim krilom jim je storil več škode kot koristi, anemična Vrečkova pa ni zmožna držati nekdanjih Meščevih vajeti. Kljub znanim obrazom ni videti scenarija, ki bi v Bruselj popeljal prvega člana Levice. Vsa nejasnost parlamentarcev pa daje upanje zbiralcem obrazcev podpore. Zelena Vesna naj bi s kočevskim županom Prebiličem na čelu celo dobila predstavnika v Bruslju, medtem ko SLS z mladim vodstvom in ruralno mrežo gradi novo podobo, ki presega vlogo zagovornika kmetov.
Četudi bo ta dirka za preživetje imela ideološko noto glede na prvenstveno glasovanje lihega števila poslancev, kar nam bo nedvomno dalo zmagovalca med levimi in desnimi, pa je še veliko pomembnejše vprašanje, kako potencialni evroposlanci v luči pospešenega evrofederalizma vidijo prihodnost vloge Bruslja. Kot evropskega Beograda ali Washingtona?
