Piše: Franci Kindlhofer
Je v skladu z ustavo, učence v osnovnih šolah posiljevati z neresnico?
Praznik 27. april je več ali manj znan vsem odraslim Slovenkam in Slovencem. Na ta dan, leta 1941 bi se naj bil ustanovil upor proti okupatorju v Vidmarjevi vili v Ljubljani. Ker je to praznik, ki zelo razdvaja naš narod in sicer na poznavalce takratnih dogodkov in na tiste, ki se s tem vprašanjem ne ukvarjajo preveč temeljito in se zadovoljijo z razlago, ki jo dobijo v šoli ali s strani ZZB. S to kolumno želim ogovoriti predvsem mlajšo generacijo, tiste učenke in učence ki prihajajo neobremenjeni v šolske klopi, kjer se jim posreduje učna snov, ki ne odgovarja resnici. Za učenca obstaja celo nevarnost, če bo odgovoril po resnici, da bo dobil slabo oceno. V učbeniku na priloženi fotografiji kar mrgoli neresnic in nepravilnosti, posebno kar se tiče našega zgodovinskega obdobja med drugo svetovno vojno, torej okupacijo pri nas in o času po vojni. O vseh teh nepravilnostih pripravljam poseben priročnik za učence, starše in učitelje, če me ne bo prej prehitelo ministrstvo za šolstvo in poskrbelo za primernejše učbenike.
Iz aktualnega razloga, se bom tukaj dotaknil le datuma 27. april 1941. Poglejmo, kaj piše na strani 103 v učbeniku v poglavju BOJ ZA OSVOBODITEV in podnaslovom Odziv na okupacijo:
„Predstavniki Komunistične partije Slovenije so s predstavniki nekaterih levo usmerjenih skupin (levo usmerjeni sokoli, krščanski socialisti, kulturni delavci) dali pobudo za srečanje 26. aprila 1941 v Ljubljani“.
Dragi mladi prijatelji, če pazljivo čitate, ste gotovo ugotovili prvo neskladje z datumom. Praznuje se 27. april, a v učni knjigi se navaja 26. april. V zgodovinski knjigi Narodnoosvobodilna vojna na slovenskem 1941-1945 pa piše na strani 80 v pripombi: “…pravzaprav 26. aprila 1941 ali dan prej…” Torej, še 26. april ni verjetno točen. Vsak vesten učenec se bo vprašal: “Ja hudirja, tako važen dan, ko bi se naj organiziral upor, pa še datuma ne vemo točno”. Pa to še ni vse. O tako “važnem” sestanku ne obstaja nobeden dokument, zapisnik ali vsaj beležke kakšnega navzočega. Nič. Da ni bilo nič zapisanega je težko verjeti, saj obstajajo partijski dokumenti o mnogo manj pomembnih dogodkih. Da je temu tako, obstajata dve razlagi, ali dogodek sploh ni bil važen, da si ljudje še datuma niso zapomnili in nič zabeležili, ali pa vsebina razgovorov in možnih sklepov ni bila takšne narave, ki bi bila, posebno za komuniste, koristna pri poznejši razlagi zgodovine. Vsekakor je pomanjkanje neke pisne dokumentacije zelo olajšala poznejše prilagajanje pomena tega sestanka lastnim potrebam. In ta potreba je obstajal. Trditev v učbeniku, da je bila takrat ustanovljena Osvobodilna fronta je preprosta laž. Sicer piše v nadaljevanju, da je bila, pod vplivom KP sprva usmerjena tudi proti zahodnim državam. Tudi to ne more držati, ker OF še ni bilo. Kar se kolikor toliko zanesljivo ve o tem sestanku je to, da se je pod vplivom komunistične partije ustanovila le Protiimperialistična fronta – PIF. To je bilo v tistem času tipično za vse evropske komunistične partije, da so svoj boj usmerjale le proti zahodnim imperialistom. Se vprašate zakaj? Odgovor je zelo enostaven. Takrat sta bili Sovjetska zveza in nacistična Nemčija veliki zaveznici in ker so bile vse partije članice Komunistične internacionale s sedežem v Moskvi, so morale to prijateljsko zvezo podpirati in se ni smelo misliti na neki odpor proti Hitlerju. Ob okupaciji so se delili v Ljubljani celo letaki partije s pozivom, da se mora nemški okupator lepo sprejeti, saj je Hitler zaveznik Stalina in prijatelj delavskega razreda. Bilo je več slučajev, da so slovenski delavci praznovali leta 1941 1. maj skupaj z okupatorjevimi vojaki. Seveda ni bilo to tako samo v Sloveniji, tudi v Franciji in drugih zasedenih državah, je komunistična partija pozivala k prijateljstvu z nemškim okupatorjem in boju proti domačim in tujim imperialistom, čitaj demokratom. Kdor hoče o tem kaj več zvedeti, priporočam knjigo Stalin in Hitler – Pakt proti Evropi. (Mohorjeva družba, ali v knjižnicah).
Na kraju bi se še rad vrnil na začetek besedila v učbeniku. Prvi stavek
„Predstavniki Komunistične partije Slovenije so s predstavniki …”
Učbenik je tukaj zapustil tudi tla nevtralnosti. Stavek s KP piše z rdečimi črkami, kot da bi hotel izpostaviti pomen komunistov, ki jih je bilo takrat v Ljubljani le 180. Tudi ostale udeležence opisuje kot napredno levico. Marsikdo, ki je sicer goreč zagovornik demokracije, bo mogoče rekel: “Kaj pa je pri tem narobe, če Komunistična partija poziva k uporu”. V tem konkretnem slučaju, 26. aprila upor pravzaprav ni bil na dnevnem redu, kot vemo. Pa tudi če bi bil, je zelo narobe, če ena politična opcija na svojo roko organizira upor in pri tem izključuje druge, ki si mogoče ta upor predstavljajo le malo drugače. Upor mora upoštevati strateške danosti, ščititi mora nedolžna življenja in za cilj mora imeti izrecno samo osvoboditev izpod tiranije, ne pa prevzem oblasti. To se mora urediti po vojni, v miru in na osnovi svobodnih, demokratičnih volitev. O teh zadevah pa mogoče več kdaj drugič. Sedaj pa trezno razsodite, zasluži 27. april to pozornost?
Franci Kindlhofer je podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
