Piše: Mojca Škrinjar
Zavel je toplejši veter, zvončki že krepko belijo travnike, prihajajoča pomlad pa ne prebuja le rastlin, temveč tudi burno družbeno dogajanje. Napovedujejo se volitve. Volilna kampanja se bo začela proti koncu marca. Takrat se bo res začelo, brušenje mnenj, prepričevanje, odločitve. Na koncu pa obračun, koliko sredstev je kdo porabil za kampanjo. Ta teden se je najavil k soprogu agent zavarovalnice z, menda, odlično ponudbo. Pa je še mene radovednost pregnala izza pisalne mize v dnevno sobo. In sem poslušala. Z vedno večjim začudenjem. Mlajšemu gospodu z nekaj komaj opazne srebrnine v bradi po njegovem uvodu natočim vodo, noče čaja ali soka, nato pa še sebi, da odženem pritajeno razburjenost in se pripravim na argumentirane odgovore.
Na voljo je dodaten paket zavarovanja, v manjšem ali večjem obsegu, 16 ali 24 evrov mesečno. Kajti ta zavarovalna premija namreč odpira vsa vrata zdravnikov specialistov, pravi. Nobenih čakalnih vrst. Saj veste, pravi, na specialista morate čakati mesece in leta. Ne vem, mu odvrnem, zadnjič sem rabila specialističen pregled pri dermatologu, pa sem dobila termin v treh tednih. Zavarovalničar odvrne – že, že, ste imeli srečo, če bi pa rabili ortopeda, potem bi šele videli. Morda, odvrnem, toda nujne primere se obravnava hitro, kot vem.
Ne, odvrne zavarovalničar. Čakalne vrste so strašne, saj veste, v kakšnem razsulu je naše zdravstvo. Ga vprašam, ali je kaj sledil poskusom izboljšanja tega stanja – da je razpisanih več študijskih mest za študij medicine, da se ustavlja beg zdravnikov v tujino z možnostjo njihovih večjih plač, da je bil sprejet zakon, s katerim se namenja dve milijardi denarja za investicije za zdravstvo.
– Že, že, gospa, mi odvrne, toda to je v desetih letih po dvesto milijonov na leto, to ni nič.
– A??? Koliko, po vaše, pa stane nova infekcijska klinika, ga vprašam. Popraska se po svoji svetlikajoči bradi, ejga, po gorenjsko odvrne – ne vem.
– Torej, če ne veste, koliko stane ena klinika, vrtam naprej, kako veste, da je dve milijardi za zdravstvene investicije premalo?
– Ja, zato, ker je. Dvesto milijonov na leto za investicije v zdravstvo je premalo. Kam pa vse dajemo denar, v nepotrebne reči, nadaljuje.
– Kot kam, na primer, ga ostreje vprašam. Čakam, da odpre levo agendo o orožju in kruhu. Zave se, da nima prostodušnega kimavca nasproti sebe in odvrne – ja, že kam.
Takole lahko pa ne bo pobegnil, si mislim. Dobro, se nasmejem, ali morda veste, koliko znaša državni proračun. To je ta vsota, s katero se plača učitelje, policiste, carinike, zdravnike v bolnicah pa podobno. Tišina. No, veste? Prostodušno reče – ne vem.
Potem začne ugibati – morda 20 milijard?
– Veste kaj, gospod, takole se ne moremo pogovarjati, mu povem. Ne veste, koliko stane izgradnja neke klinike, veste pa, da je premalo. Ne veste, kolikšen je državni proračun, veste pa, da je namenjeno preveč denarja za vse mogoče neumnosti, za zdravstvo ga pa ni dovolj. Pa mi lahko poveste kakšno neumnost.
– Ja, odvrne, Nacionalni inštitut za javno zdravje je poslal nič koliko nepotrebnih pisem državljanom z navodili, kako ravnati pri bolezni covid, in to šele sredi karantene. In za to zapravil 700.000,00 evrov, ali vi sploh veste, koliko je to, za povsem nepotrebno zadevo? Sem prebral v 24ur.
– Ja, odgovori, če ne bi bilo res, ne bi bilo v medijih, ne?
– Veste kaj, če vaša zavarovalnica razmišlja na enak način kot vi, potem pa jaz ne bom plačeval niti 24 niti 16 evrov, se končno oglasi soprog, ki je do tedaj nemo opazoval najin dialog. Ne veste, koliko obsega državni proračun, ne veste, koliko stane približno ena klinika, veste pa, da je dve milijardi evrov premalo. Pa veste, koliko denarja je bilo v zadnjem desetletju namenjenega za gradnjo zdravstvenih ustanov in domov za starejše?
– Ne vem, reče zavarovalničar in sprazni kozarec. Tu imate prospekt in mojo številko, če se odločite. Nasvidenje!
Spremim ga do vrat, se poslovim.
Dobro, rečem možu, ali je tale prišel prodat zavarovalniško storitev ali predstavlja zgolj enega od menda tistih tisoč tristo napovedanih aktivistov, ki bo packalo po vladnih ukrepih pred volitvami.
Pa še spraševala sem se, kdo bo te aktiviste financiral. Zdaj vem, kar sama si financiram ta aktivizem. Prek položnic za dodatno zavarovanje in z državnim vložkom v zavarovalnici. Pa hvala za vijolice!
P. S.: To, da je potrebno poslati po pošti (navadni!) navodilo za ravnanje pri nalezljivi bolezni, piše v zakonu o nalezljivih boleznih, sprejetem leta 1996. Ob pisanju tega zakona najbrž niso računali na 23.000 pisem dnevno. Ampak Bog obvaruj, da bi takšen ukrep preselili v uredbo, ki bi jo bilo moč hitreje posodobiti kot z dolgotrajnim postopkom sprejemanja zakona – Ustavno sodišče bi kap!
Da se le nekomu zdi 700.000,00 evrov bolj impozantna vsota kot 2 milijardi oziroma 200 milijonov. To pa ni več satira, temveč tragedija.
Mojca Škrinjar je poslanka v državnem zboru, bivša ravnateljica, bila državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter članica SDS.
