Piše: Kavarna Hayek
Večina dela v postmoderni družbi je projektnega. Tako se obnašajo tudi delodajalci. Za njih ni pomembno, koliko časa delavec preživi na delovnem mestu, ampak ali je delo (pravočasno) opravljeno.
Še vedno sicer ostajajo ostanki nekega drugega časa, da mora delodajalec za vsakega zaposlenega voditi evidenco, vendar tega danes nihče zdravorazumski ne upošteva dobesedno: evidenca poteka tako, da se vpiše navzočnost delavca in da je opravil osem ur na dan. Ali se to vpiše naknadno ali ne, nikogar ne briga, kajti že danes se vsi (kljub bedasti regulativi) obnašajo racionalno – delo mora biti opravljeno v dogovorjenem roku. Če je delavec za to porabil osem ur ali štiri, ni pomembno, na koncu je v evidenco opisano osem ur. To je tihi dogovor med delavcem in delodajalcem, da se pač zadosti, kar od delodajalca zahteva državna birokracija, ki misli, da mora delo potekati tako, kot poteka v državni ali javni upravi.
Ta status quo bo zdaj očitno prekinjen, ker Luka Mesec misli, da digitalizirana družba pomeni tudi digitalno preverjanje prisotnosti na delu. Po njegovi zamisli bo po novem treba elektronsko beležiti podatek o času prihoda delavca na delo in odhoda delavca z dela, času za malico, druge izhode in podobno. Mesec, ki mu (skupaj s stranko Levica) že nekaj let neuradno pripada naziv prvega škodljivca gospodarstva v državi, pravi, da dela v dobro delavca in ga ščiti pred zlobnimi in izkoriščevalskimi (kapitalističnimi) delodajalci, hkrati pa bo olajšalo delo inšpektorjem.
Predlagana uvedba obveznega »štempljanja« (pri opravičevanju tega imajo velike težave tudi levici naklonjeni mediji) ni nič drugega kot uvedba dodatnega nadzora nad delom zasebnih delodajalcev. Pri tem gre državi na roko sodba evropskega sodišča, ki od vseh podjetij zahteva, da spremljajo točen delovni čas svojih zaposlenih. Človeku ni jasno, kako lahko kaj takega odloči sodišče, ki je nastalo na pobudo držav s prostotržno tradicijo. »Štempljanje« je namreč v neposrednem nasprotju z ekonomsko svobodo, ki predvideva, da je pogodba o zaposlitvi stvar (pisnega ali ustnega) dogovora med delodajalcem in delojemalcem. Delodajalec lahko zahteva od delojemalcev, da morajo svojo prisotnost na delu (tudi čas prihoda in odhoda) natančno evidentirati, prav tako lahko zahteva od delavca, da mora biti vsak dan prisoten na delu osem ur, toda pameten delodajalec o tovrstnem evidentiranju ve dvoje: (prvič), delavec je motiviran, da za neko delo porabi več ur, ne pa da opravi več stvari v krajšem času; (in drugič), pomembno je opravljeno delo, ne čas, ki ga delavec preživi na delovnem mestu.
Zdi se, da Luki Mescu ne gre (le) za obrambo delavskih pravic in skrbjo pred izkoriščevalskim kapitalistom, ampak za preprosto socialistično predpostavko, da delovno mesto ni le kraj zaposlovanja, proizvodnje ali drugega dela, ampak je tudi pomembna institucija političnega delovanja. Jugoslovanski samoupravni socializem je socialistično tovarno (ali drugo delovno organizacijo) pojmoval kot »valilnico« socialističnega človeka, Mesec (in Levica) pa očitno meni, da bo z zahtevanim natančnim evidentiranjem prisotnosti na delu več ljudi ostajalo na delovnem mestu, pa imajo tam kaj za početi ali ne.
Iz zdaj prilagodljivega in gibljivega delovnega mesta in delovnega časa, kjer je delovni proces nadzoroval delodajalec (ali je delo opravljeno ali ne), Mesec predlaga skok nazaj v socialistični »mehanski« delovni čas … Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
