4.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 5 decembra, 2022

Prispevek k portretom radikalnih likov Saula D. Alinskega: Nika Kovač je preslikava levičarske aktivistke Madeline Talbott, Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN

Piše: Jože Biščak

Kmalu bo minilo 14 let (15. september 2008), odkar je Lehman Brothers, takrat četrta največja ameriška (investicijska banka), razglasila stečaj. Tisti dan je na stotine uslužbencev (bilo jih je 25.000 po vsem svetu) s škatlami v rokah zapuščalo poslovalnice podružnic. Kar je sledilo, je bil zgodovinski opomin – velika globalna finančna kriza, od katere se svet še danes ni povsem opomogel (pa je pred vrati že nova kriza, ki bo očitno še hujša in zelo dolgotrajna).

Za socialiste vseh vrst, združene v globalni cvet pravičništva in socialne čutečnosti, je bil to nedvomen dokaz, da zlobni neoliberalni kapitalizem ne deluje, povzroča in prinaša zgolj trpljenje, da je bogastvo finančnega in naložbenega sveta zgrajeno na pohlepu in žuljih ranljivih skupin. Bilo je ravno sredi predsedniške tekme v ZDA, k socializmu nagnjeni Obama je bil prepričan, da bo volivce pritegnil s svojo protikapitalistično agendo: »Kar smo videli v zadnjih nekaj dneh, ni nič manj kot končna sodba o ekonomski filozofiji, ki je popolnoma spodletela.« Po Obami se je kapitalizem sprevrgel v »gromozanski neuspeh«. Napovedal je zvišanje davkov, da bo dosežene »redistribucijska pravičnost«.

Tako se je s pomočjo levega medijskega mainstreama in besnenjem progresivnih v udarnih terminih utrdilo prepričanje, da je krizo povzročil prosti trg, mantra klasičnega liberalizma. In da je potrebna stroga regulativa, ki bo na vajetih držala bankirje, finančnike in  investitorje, predvsem pa bogate ljudi. Analiza tega, kar je sledilo črnemu ponedeljku, je tema za kdaj drugič, rajši poglejmo ključne stvari, ki so pripeljale do zloma, kot jih opisuje Stalney Kurtz, profesor z univerze na Harvardu in v Chicagu ter urednik časopisa National Review.

»Na banki imate nekaj tisoč dolarjev. Vaše delo vam daje plačo za pasjo hrano. Vaša kreditna zgodovina je bila pohabljena. Leta 1989 ste razglasili bankrot. Ne obupajte: še vedno lahko kupite hišo.« 

Tako se je aprila 1995  začel članek v Chicago Sun Timesu. Bodoče kupce nepremičnin, ki so ustrezali temu profilu, je za pomoč usmeril k skrajno levičarski aktivistični skupini ACORN (Association of Community Organizations for Reform Now). Gre za nevladno organizacijo, ki se bori za »socialno pravičnost« in »odpravo revščine«. Toda spodbujanje ljudi (večinoma priseljencev), da si lahko tudi z nizkimi dohodki privoščijo dom, je bila norost, takrat pa je članek predstavljal zmagoslavje Baracka Obame, kasnejšega predsednika ZDA. Istega leta si je namreč Obama kot direktor pri Chicago’s Woods Fund uspešno prizadeval za dodatno pomoč ACORN-u. S financiranjem in usposabljanjem kadra je Obama podpiral ACORN. In ACORN je imel, kot se je izkazalo kasneje, veliko večjo vlogo, da je kriza dobila katastrofalni pospešek. Pri ACRON-u je izstopala predvsem ena oseba – Madeline Talbott, militantna aktivistka in Obamova mentorica, danes upokojenka, ki je hodila po bankah in grozila bankirjem.

Primarno poslanstvo bank (o njih nimam najboljšega mnenja, še manj o centralnih bankah) je posojanje denarja. Pri tem so načeloma zelo konservativne. Denar posodijo tistemu, ki ga lahko v dogovorjenem času vrne. Zato so pri dajanju kreditov zelo pazljive, saj bi morebitni kreditni avanturizem pomenil stečaj.

Da bi olajšali podeljevanje kreditov, je ameriški kongres ustanovil hipotekarni združenji Fannie Mae (1938) in Freddie Mac (1970), ki sta na sekundarnem hipotekarnem trgu kupovali in jamčili za hipoteke posojilojemalcev ter jih prodajali po vsem svetu. Namen je bil, da se hipotekarni trg naredi bolj likviden, stabilen in cenovno dostopen. Od začetka sta se vladni agenciji tudi sami obnašali zelo racionalno. Če je banka ponudila 5-odstotno stopnjo pologa namesto običajnih 10 do 20 odstotkov, bi Fannie in Freddie zavrnila odkup teh hipotek. Tako je bilo do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na sceno stopil predsednik ZDA Bill Clinton. Pod pritiskom ACORN-a je Clintonova administracija zelo znižala standarde Fannie in Freddie, odobrila je za bilijon dolarjev posojil kupcem stanovanj z nizkimi prihodki. To obsežno znižanje kreditnih standardov je razglasil predsednik Fannie Mae, glavni izvršni direktor in zdaj ugledni Obamov svetovalec James A. Johnson. To je tudi obdobje, ko je Fannie Mae okrepila svoje pilotne programe in lokalna partnerstva z ACORN-om, še posebej z Obamovo zaveznico Madeline Talbott.

Talbottova je hodila po bankah in od predsednikov uprav bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca. Clinton je takrat izjavil: »Strategija lastništva stanovanj ne bo davkoplačevalce stala niti enega dodatnega centa. Za to ne bo potrebna zakonodaja.« Na koncu je Clintonov načrt v krizo pahnil cel svet. Na lokalni in nacionalni ravni je torej ACORN služil kot kritični katalizator, ki je sprožil pritisk, ki ga je ustvaril zakon o ponovnem vlaganju v skupnosti. Pritegnil je demokratske (levičarske) politike, da bi Fannie Mae in Freddie Mac prisilili v vzorec visoko tveganih posojil in neupoštevanje elementarnih finančnih standardov, kot je konservativnost pri podeljevanju kreditov.

Krizo je torej sprožil vladni intervencionizem na trgu hipotekarni posojil. Zasebne banke so bile prisiljene k odobritvi visoko tveganih posojil. Na koncu se je dogajalo, da sploh niso več preverjale kreditnih sposobnosti posojilojemalca, ampak so mu zaradi pritiskov aktivistov ACORN-a verjele na besedo. Tako so dobivali posojila ljudje, ki sploh niso imeli prihodkov. Še več. ACORN jih je spodbujal, naj bankam lažejo o svojih prihodkih in premoženju, ker dobo ukrepali, če jih bodo banke postavile pred vrata. Taka posojila so kasneje postala znana kot »posojila lažnivcem«. Potencialni posojilojemalec pove, kakšen dohodek ima, kam hodi v službo in kakšno je njegovo premoženje, banka verjame in se strinja, da da posojilo. Nobene stvari ne preverijo. In če napihneš svoj prihodek, premoženje in kreditno zgodovino, dobiš večje posojilo. Širjenje posojil lažnivcem je k izgubi v finančni krizi prispevalo okoli 100  milijard ameriških dolarjev oziroma 20 odstotkov vsega izgubljenega denarja.

Prava eksplozija slabih posojil je posledično povzročila eksplozijo zavarovanih dolžniških obveznosti (CDO). Gre za zapleten finančni instrument, kjer vrednost izhaja iz drugega osnovnega sredstva, ki postanejo zavarovanje v primeru neplačila posojila. Investicijske banke so CDO najprej usmerile v avtomobilska posojila, študentska posojila, terjatve s kreditnih kartic in najeme letal. Bil je to nišni produkt, dokler niso izdajatelji zaradi razcveta nepremičninskega trga v ZDA pozornost preusmerili na drugorazredne hipotekarne vrednostne papirje kot nov vir zavarovanja za CDO: ena dolžniška obveznost je bila zavarovana z drugo dolžniško obveznostjo. Slednja se sprva ni zdela slaba, ker je zanjo prek Fannie Mae in Freddie Mac jamčila država. Zato se je začela spirala: CDO na CDO na CDO. In tako naprej. Kot pri posojilih v švicarskih frankih, kjer so posojilojemalci kljub temu, da so prihodke prejemali v evrih, stavili na švicarski frank (stava je bila, da se vrednost franka v primerjavi z evrom ne bo spremenila), je šlo tudi pri CDO pravzaprav za stave. Še huje. Vladno jamstvo je povzročilo stave na stave na stave.

Za boljše razumevanje si oglejmo klasično stavo. Pri konjskih dirkah najboljše kotirata konj in jezdec, ki še nista izgubila dirke. Zato oseba A stavi nanju 1.000 dolarjev, saj obstaja (denimo) 80-odstotna verjetnost, da bosta spet zmagala. Oseba B to opazuje in osebi C predlaga: stavim 10.000 dolarjev v razmerju 3 proti 1, da favorita ne bosta zmagala. Osebi C se zdi stava mamljiva iz dveh razlogov: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 10.000 dolarjev, če zmagam, dobim 30.000 dolarjev. Vse opazuje oseba D, ki osebi E predlaga: Stavim 30.000 dolarjev v razmerju 10 proti 1, da bo oseba C izgubila. Razloga sta enaka kot prej: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita na konjskih dirkah zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 30.000 dolarjev, če zmagam, dobim 300.000 dolarjev. Skupna stava na enega konja in jezdeca, ki je na začetku znašala 1.000 dolarjev, zdaj znaša že skoraj 341.000 dolarjev. Podobno se je dogajalo z zavarovanimi dolžniškimi obveznostmi. Ko posojilojemalci niso več zmogli plačevati obrokov na posojilo, se je zgodil dolžniški domino efekt.

Dodatno je pot v zlom z umetnim in krepkim znižanjem obrestnih mer (to je naredila potem, ko je leta 2000 počil balon s tehnološkimi podjetji) tlakovala ameriška centralna banka (FED). Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: »Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.« Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Kakorkoli, do finančne krize leta 2008 je prišlo, ker so banke in politiki popustili pritiskom militantnih nevladnih organizacij, ki so imele podporo levih medijev in ki so najprej uporabljale metode Saula Alinskega (levičarski pisatelj in aktivist je napisal Pravila za radikalce, ki ustvarjajo socialno državo; primer je ustrahovalna taktika leta 1997, ko so aktivisti pri Pulaski Bank & Trust v Arkansasu blokirali cesto), kasneje pa z grožnjami in lobiranji pritiskale na politike.

V Sloveniji ta hip enako počne Inštitut 8. marec z Niko Kovač na čelu (Kovačeva je slovenska različica Talbottove): seje seme katastrofe. Ko se njihovi načrti sfižijo in povzročijo škodo, se umaknejo in dvignejo roke, da so odločitve tako ali tako sprejeli drugi. Talbottova danes uživa v dobri pokojnini, a še vedno »deli nasvete«, Kovačeva pa, ker je še mlada, hodi po svetu, uživa v dobri hrani, ko pride nazaj v Slovenijo, nadaljuje s svojim nepremišljenim in zlobnim početjem. Samo poglejte profil na družbenem omrežju Twitter, vam bo takoj jasno. Kovačeva sama ni taka težava. Lahko pove, kar si misli, in predlaga, kar želi. Težava je na odločevalski strani, ki se ukloni pritiskom militantne skupine, ki sama sebe imenuje inštitut. In Golobova vlada počne natančno to. Boljšega recepta, da bo sedanja oblast Slovenijo popeljala v propad, bi res težko našli.

Nika Kovač in Madeline Talbott sta lika Saula D. Alinskega: Kovačeva (Obamova štipendistka) je preslikava Talbottove (Obamova mentorica), Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN, ki je bila med drugim obtožena tudi volilnih goljufij v več zveznih državah. In Obama? Kot politik je podpiral ACORN-ovo ekonomsko norost. Enako počne Robert Golob. Podpira neumnosti, nesmisle in oksimorone Inštituta 8. marec.

Ko postane težko, se tovrstni osebki »nič krivi, nič dolžni« umaknejo za telesa in denarnice tistih, ki jih je njihovo početje v resnici prizadelo in jim škodilo. Popravljanje napak pustijo drugim, sami se potuhnejo. In ko se svet spet začne normalno vrteti, pridejo na plano z enakim parazitskim nagnjenjem – po hranjenju z omako tretjih oseb. Kot da nikogar nikoli ne izuči, da nalaganje brezplačnih kosil v reševalne načrte skupin, kot sta ACORN in Inštitut 8. marec, pomeni izgubo denarja, časa, premoženja in življenj.

Vzrok za finančno krizo ni bilo prosto-tržno gospodarstvo (kapitalizem), ampak je bil socializem, ki ga je zagovarjalo in v njem iskalo rešitev vse več vlad. Zgodovina temu nedvoumno pritrjuje. Globalna finančna kriza je zato v resnici zgodba o še enem propadlem socialističnem eksperimentu, tokrat o tem, kako so vlade ogrozile globalno bančno in finančno industrijo. In potem s socialističnimi ukrepi reševale nastale razmere. To je podobno, kot bi acetilenskemu gorilniku zaupali gašenje požara. Žal se vlade z enakimi metodami lotevajo tudi sedanje energetske krize, ki, to je zdaj že jasno, ni običajna kriza, ampak sistemska, ki bo trajala najbrž dolgo časa.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine

1 komentar