Piše Janja Strah
Danes zvečer mineva 20 let od napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka.
Slovenski(levičarski) medijski mainstream obtožuje desnosredinsko vlado, da krči novinarsko svobodo, napada novinarje in ogroža njihova življenja. O tem obveščajo mednarodno javnost in organizacije, čeprav od tega ni nič res, saj je vsakemu zagotovljena svoboda izražanja, novinarji so pod vlado Janeza Janše varni. Resnica je, da je edini slovenski novinar, ki je svoje novinarsko poslanstvo in delo skoraj plačal z življenjem, konservativno usmerjeni Miro Petek. Zaradi njegovega preiskovalnega novinarstva so ga pred dvajsetimi leti (pod vladavino liberalne demokracije Janeza Drnovška) napadli in skoraj ubili. To je njegova zgodba.
28. februarja 2001 so ga v mrzli noči, ko je zapadlo nekaj centimetrov snega, pred garažo na hišnem dvorišču pričakali pripadniki plačanega kriminalnega podzemlja in ga napadli z baseball kijem. Petek je nezavesten obležal v veliki mlaki krvi in je kasneje komaj preživel, na glavi je imel več kot 20 zlomov, napad je zapustil stalne zdravstvene posledice.
Petek je kot dopisnik enega od slovenskih dnevnikov razkrival gospodarski kriminal tranzicijske levice in »rdečih direktorjev« (direktorji, ki so to postali že v totalitarnem komunističnem režimu) po osamosvojitvi. To je bil kriminal velikih razsežnosti. Objavil je serijo novinarskih zapisov o lokalnem bogatašu, ki je obogatel v čudnih okoliščinah, v enem od novinarskih zgodb pa je tudi podrobno razkrival pranje denarja takrat enega najbogatejših Slovencev Janka Zakeršnika v državni banki Novi KBM. Pri tem je zanimivo, da je bila ta banka v tem času tudi največji lastnik dnevnika, v katerem je Petek razkrival te kriminalne zgodbe. Ko je Petek ta napad preživel, je Zakeršnik novinarja odškodninsko tožil za vse zapise, ki jih je objavil o njem kot podjetniku. Petek je šele na ustavnem sodišču dosegel pravico, vse prejšnje sodne instance so ga obsojale na plačilo odškodnine zaradi domnevnega posega v zasebno življenje. Miro Petek je bil tudi prejemnik dveh osrednjih slovenskih novinarskih nagrad, Nagrado društva novinarjev Slovenije in Jurčičevo nagrado, IFJ, Mednarodna novinarska federacija, je o primeru Petek opravila svojo neodvisno preiskavo.
Policija je aretirala in zaprla skupino ljudi, ki so pripravljali umor Mira Petka in primer je z obtožnico tudi prišel na sodišče, kjer pa so bili obtoženi po dolgem sodnem postopku oproščeni in od države tudi prejeli več kot 600 tisoč evrov odškodnine. Petek je tako postal tudi žrtev popolne nesposobnosti države, ki svojim državljanom ne zmore zagotavljanja pravne in fizične varnosti. V sam sodni proces, ki so ga spremljali mnogi preobrati, je svoje sledi pustila takrat vladajoča leva postkomunistična politična elita, ki je na razne načine želela zaščititi svoje ljudi, to je naročnike umora novinarja Mira Petka. V primeru Petek se je pokazala sprega med politiko, sodstvom, slovensko tajkunsko elito in tudi kriminalnim podzemljem, v zagovor in podporo kriminalno-gospodarskega podzemlja pa se je s svojim pisanjem priključil tudi del slovenskih novinarjev.
Slovenska policija, tožilstvo in sodstvo naročnikov napada na Mira Petka ni procesiralo, čeprav je bilo v medijskih zapisih Petka in kasneje tudi ob analizah drugih medijev več ali manj znano, kdo stoji za tem napadom in to je bilo znano tudi policiji in tožilstvu. Ključ do naročnikov so organi pregona videli v napadalcih, ki pa jih je sodišče oprostilo in tako do druge faze reševanja tega primer ni prišlo. Prav tako organi pregona niso raziskovali primera pranja denarja v državni banki, o čemer je pisal Petek. S takšno ignoranca države do preganjanja kriminala je bilo poslano sporočilo, da se takšna kazniva dejanja ne preganjajo in da nihče ne bo obsojen. Desetletji za tem so v državni in največji slovenski banki, Novi ljubljanski banki, oprali milijardi evrov iranskega denarja sumljivega izvora, prav tako brez vsakršnih posledic za vse vpletene.
Po napadu na takrat novinarja Mira Petka v Slovenij in bilo fizičnih napadov na novinarja. Internacionalizacija tako imenovanih groženj zaradi kakšnega zapisa na socialnih omrežjih nekaterih slovenskih novinarjev je zgolj in samo iskanje mednarodne pozornosti in opravičevanje lastne novinarske impotence tistih novinarjev, ki so bili in so tudi danes zgolj in samo oprode leve tranzicijske politike in kapitala postkomunistične tajkunske elite.
