Piše: B.S., J.S.
Novinarje tujih medijev smo povprašali, zakaj evropski medijski mainstream žolčno napada Poljsko, Madžarsko in Slovenijo ter kdo po njihovem mnenju v resnici stoji za temi napadi.
Alvaro Peñas, El Correo (Španija):
»Kot pravi Viktor Orbán, je evropska politika postavila središče na levico, tako da, ko vlada oblikuje desno ali konservativno politiko, jo takoj označijo za skrajno. Zaradi politike Višegrajske skupine o nezakonitem priseljevanju, ki jih podpira tudi Slovenija, je levica vzela na muho vse te države in njihova celotna politika je postavljena pod vprašaj. Mediji so Poljsko prikazali kot ultrakatoliški režim, ki preganja homoseksualce, Madžarsko pa kot diktaturo. Slovenskega premierja Janeza Janšo napadajo zaradi obrambe konzervativnih vrednot in prijateljstva z Orbanom, kar mediji vidijo kot dokaz radikalizma. Resnica je, da je namen teh lažnih novic spodkopati verodostojnost teh vlad in negativno vplivati na volivce v njihovih državah.«
»Če pogledate različne kampanje, izvedene proti tem državam, vedno ugotovite isti vzorec. Pritožbe levičarskih nevladnih organizacij, medijska podpora tem pritožbam in resolucija, ki obsoja kršitev pravne države v EU. Vprašanje je torej, kdo vodi te nevladne organizacije, te skupine “civilne družbe”, ki nato vplivajo na medije in na koncu izzovejo politični odziv v bruseljskih pisarnah. To počne George Soros. Njegov denar financira stotine nevladnih organizacij, kupuje medije, postavlja kandidate na Evropsko sodišče za človekove pravice in promovira politike v Evropski komisiji. Njegovo soočenje z Viktorjem Orbanom, ki je Odprto družbo izrinil z Madžarske, in njegova totalitarna globalistična agenda sta gonilna sila vseh pobud proti državam, ki niso pripravljene prodati svojih vrednot in nacionalne suverenosti.«
Mariann Őry, višja urednica in urednica zunanje politične redakcije pri Magyar Hirlap (Madžarska):
»Jasno je, da so države s konservativnimi vladami, ki vodijo suverenistične politike in skrbijo za svoje nacionalne interese, pogosto tarče liberalnih elit EU in njihovih medijev. Njihovi resnični motivi so pogosto skriti za pravnimi razlagami, vendar imajo očitno politične, ideološke razloge ali različne ekonomske interese. Ko gre za pravno državo, kažejo dvojna merila in jim zaradi političnega pritiska na nekatere države očitajo popolnoma enake pomisleke, ki jih v primeru “starih” držav članic popolnoma ignorirajo.«
»Obstaja mreža nevladnih organizacij, možganskih trustov in drugih lobističnih skupin, ki sledijo ideološkim ciljem. V mnogih primerih lobirajo za interese velikega podjetja.«
Peter Tase, svobodni novinar in specialist za mednarodne odnose (ZDA):
»Ruski protiobveščevalni vpliv in naraščajoči nacionalizem EU povzročajo premik in umetno ločujejo tri srednjeevropske države (Slovenijo, Madžarsko in Poljsko) od ostale Evrope. EU je te zadeve še bolj zapletla, saj je vedela, da se pravila enotnega trga ne izvajajo, in blaženje pandemije kitajskega virusa je bilo po vsej celini fiasko. Po drugi strani pa so Poljska, Madžarska in Slovenija opravile čudovito delo pri cepljenju svojih ljudi in nadaljevale s politiko pospeševanja gospodarske rasti.«
»Škodljivi tokovi, kot so srečanja v Bilderbergu in ameriški milijarder George Soros, so negativni viri vpliva znotraj evropskih medijev in izvajajo velik pritisk za promocijo negativne podobe o Sloveniji, Poljski in Madžarski v mednarodnih medijih in evropskih časopisih.«
Cvetin Chilimanov, makedonski novinar:
»Madžarska, Poljska in Slovenija ter druge vzhodnoevropske države so za druge evropske države primeri, da obstaja tudi drugačen način. Da državi ni treba prepustiti industrijskih regij propadanju in brezposelnosti. Da mestna središča ne bi smela biti policijska prepovedana območja, ki ponoči ali večji del dneva niso varna za hojo. Da je mogoče uveljaviti meje (Madžarska, Slovenija) ali vzpostaviti močan priseljevalni program (za Ukrajince na Poljskem in do neke mere za balkanske priseljence v Sloveniji), ki še vedno koristi ciljni državi, ker so priseljenci dobro integrirani in morajo sami najti službo in se preživljati – ne pa preživljati s programi socialnega varstva. Preprosto povedano, Budimpešta, Ljubljana in Varšava so osramotili Bruselj, Washington, London in Berlin, ker so varne, ker so njihova gospodarstva dinamična in ker javnost ostaja domoljubna.
Zaradi svojih tragičnih izkušenj s komunizmom so te države prežete z močnim skepticizmom do ideologij, ki so državam vsiljene iz radikalnega oddaljenega središča. Zato se upirajo uvajanju zelenih politik ali poskusov v izobraževalnem sistemu, ki so jih ustvarili birokrati, ki bi radi nacionalizirali vzgojo otrok ali redefinirali celotne kulture, spodkopali družinske vrednote in cerkev ter kmetje, delavce in poslovneže spremenili v prebivalce kubiklov ali kavč deskarje. Čeprav je Zahod še vedno bogatejši od Vzhoda, je jasno, da so države na Zahodu izgubile veliko svojega ponosa in občutka pripadnosti. Politiki v zahodnih državah se občasno pojavijo in želijo zavrniti upad ter ponosno opozarjajo na primere vzhodnih držav, da se lahko stvari spremenijo in da se upad lahko obrne. Zaradi tega se levičarske politične moči počutijo ogrožene in reagirajo proti vsaki državi, ki kaže, da je možna tudi drugačna pot.«
»Nenavaden preobrat v zgodovini je, da radikalne, škodljive politike, ki so nekoč prihajale iz Moskve, zdaj razkrivajo Bruselj in v času demokratičnih predsednikov tudi Washington. Prav ta središča moči so očitno v rokah neizvoljenih birokratskih krogov-tudi če nominalno odgovorna oseba prihaja iz desne stranke- ki organizirajo medijske kampanje proti desničarskim državam, kot so Madžarska, Poljska in Slovenija.
Načrt za to kritiko je pogosto enak – voditelje teh držav napadajo po enakih linijah, novice so tako enake, da če izpustite imena “avtokratskega desničarskega voditelja” in “karizmatičnega in sodobnega opozicijskega aktivista” boste imeli občutek, da vedno znova berete isti članek.
Zgodovina je majhne države vzhodne Evrope poučila o nevarnostih, ki jih prinašajo tuji centri, zlasti centri z antihumanističnimi načrti in zasnovo ter jih naučila, da cenijo svojo suverenost in sposobnost, da se zaščitijo. Očitno je, da levica (ali njena sedanja inkarnacija v rdeče-zelenkasto-mavrični barvi, ki so jo poimenovali liberalizem), resno misli zgrabiti, izkoristiti in obdržati oblast. In menijo, da je katera koli država, ki jim slepo ne sledi, pravična tarča za spremembo režima in barvne revolucije, ki jo bodo podžgale pristranske novice iz ožjega kroga aktivističnih “novinarjev” iz majhne skupine novičarskih medijev. Po ideološko usmerjenem diplomatskem pritisku prihajajo poslovneži, ki so sicer ideološko motivirani, a v državah, kjer nadzorujejo vlado, vidijo tudi lahke prihodnje dobičke in zagotavljajo del financiranja za proteste, pristranske članke in splošne operacije zamenjave režima. Na račun njihovega precejšnjega bogastva so nekateri aktivistični milijarderji zagotovo razvili božji kompleks, potem ko so preživeli desetletja, obkroženi z ničesar, razen z kimavci in diplomati, ki so pripravljeni razbiti celotne države zaradi njihovega dobička in zabave. A kot je v preteklosti kakršen koli podoben veliki načrt spreminjanja tega dela Evrope, bo tudi ta zagotovo propadel, ostaja pa vprašanje, koliko škode bodo v tem času utrpele ciljne države, ko skušajo ohraniti svojo neodvisnost in se izogniti političnim pretresom, gospodarske in politične krize ter širjenje škodljivih, radikalnih ideologij.«
