“Postavljen je precej nevaren precendens za naprej,” je dejal predsednik ZNP Matevž Tomšič o sprejetju Golobovega zakona o RTVS zaradi padca referenduma. S tem se strinja tudi politolog dr. Miro Haček, ki dodaja, da bo odslej “vsaka vlada, ki bo imela absolutno večino, lahko spremenila zakon o čemer koli, ne le o RTV, trdi in dodaja, da to za slovenski pravni red to zagotovo ni nekaj zelo pozitivnega, sploh pa ne za predvidljivost slovenskega pravnega reda, “saj kdo bi hotel živeti v državi, kjer se zakoni lahko spremenijo čez noč?”.

Referendum o RTVS je padel, volivci pa so po zadnjih objavljenih podatkih z 62 odstotki podprli zakon o RTV, s katerim si bo Golobova vlada podredila javno RTV Slovenija in jo pretvorila v nekakšno vladno trobilo, kjer ne bo prostora za kritični glas. To je Golobovi vladi po mnenju predsednika ZNP-ja dr. Matevža Tomšiča uspelo s stalno ponavljajočo “mantro o depolitizaciji RTVS”, čeprav je situacija drugačna, “politizacija se bo zdaj šele začela”, je prepričan Tomšič. Enako meni tudi politolog dr. Miro Haček, ki trdi, da je sprejetje zakona o RTVS na tak način zaskrbljujoče za slovenski pravni red, oba pa se strinjata, da je s  tem postavljen nevaren precendens za naprej.

“Levica je še vedno močna na tem valu mobilizacije, ki so jo uspeli narediti za potrebe parlamentarnih volitev, in ta val očitno še ni popustil, kar je sicer razumljivo, saj so bile parlamentarne volitve pred nekaj meseci, vlada je v sedlu ne še tako dolgo časa in še vedno uživa visoko podporo. Tukaj so z neko mantro o depolitizaciji, češ, da je zdaj RTVS pod Janševim nadzorom in da bo zdaj vse boljše, uspeli očitno prepričati volivce, čeprav jaz ocenjujem, da je zelo velika verjetnost, da bo šele zdaj zares prišlo do politizacije,” trdi Tomšič.

Spomnimo, da novi zakon izključuje gledalce in poslušalce, ki so plačniki RTV-prispevka, po novem pa daje samo določenim skupinam pooblastilo neposrednega imenovanja, izključuje pa vse ostale, ki so doslej imeli to pravico. Vlagateljica referenduma proti zakonu, SDS, je večkrat poudarila, da zakon “obglavlja” programske svetnike, ki so  ustavno varovani, prav tako pa bi z zakonom prišlo do konca neodvisne in samostojne RTVS.

“Ko nekdo omeni besedo depolitizacija, se to sliši dobro v smislu, da se bo politika odmaknila, sploh za nekoga, ki ne pozna situacije. Dejstvo pa je, da je situacija obratna, pričakujemo pa lahko, da bo dejansko levica prevzela. Že prej je imela velik nadzor, zdaj pa bo še močnejši,” je prepričan Tomšič, ki dodaja, da je to “precej nevaren precendens, ki bo veljal tudi v prihodnosti. V kolikor bo pri naslednjih volitvah prišlo do spremembe oblasti in pride na oblast desnica, bo ravno tako lahko z zakonom po hitrem postopku pometla s takratnim vodstvom.”

Da bo to odslej praksa vsake večinske vlade vnaprej, meni tudi Haček, “vsaka vlada, ki bo imela absolutno večino, bo lahko spremenila zakon o čemer koli, ne le o RTV, trdi, in dodaja, da to za slovenski pravni red to zagotovo ni nekaj zelo pozitivnega, sploh pa ne za predvidljivost slovenskega pravnega reda, “saj kdo bi hotel živeti v državi, kjer se zakoni lahko spremenijo čez noč”?

Prej je bilo malo cirkulacije, zdaj bo pritisk večji

Tomšič pojasni, da je bila doslej vsaj neka cirkulacija, saj programski parlament ni istočasno izvolil vseh svetnikov in so se vedno izmenjavali v smislu, da je bil “enkrat programski svet malce bolj levo nagnjen, zdaj pa malce bolj desno – odslej pa bo v programskem svetu ogromna večina, če ne celo vsi člani podporniki levice, ko pa bi prišlo do nove menjave koalicije, bo ta lahko postavila tak zakon, da bodo oni delali nadzor.” Glede “manjšine” novinarjev, ki so levičarjem že od vsega začetka trn peti, kot so Igor Pirković, Jože Možina in Luka Svetina, Tomšič meni, da je sicer odvisno od njihovega načina zaposlitve, “nakateri so stalno zaposleni, nekdo je na drugačno pogodbo. Pri teh, ki so stalno zaposleni, je težko reči, da bodo enostavno odpuščeni, sploh ker gre za javno ustanovo, se bo pa verjetno pritisk nanje zelo povečal.

Kako se bo zadeva odvijala od tukaj naprej, bo po Hačkovih besedah Državna volilna komisija najprej ugotovila uradni rezultat referenduma, “V kolikor bi ta sledila svojemu lastnemu rokovniku, bo to storila enkrat v januarju, v kolikor bo hotela pohiteti, pa bo spreminjala pravila igre sredi volilnih postopkov, kar sicer ni značilnost demokratičnih držav, saj morajo biti pravila igre znana in določena vnaprej. Ampak ker so padli vsi trije referendumi in ni vprašanje kvoruma, torej ni treba čakati, bi se najbrž znalo vse narediti malo prej. Delovni zbor se bo nato seznanil z rezultatom, objavljen bo v Uradnem listu in razglašen s strani predsednika republike, naslednji dan po objavi pa začne veljati, kar je tudi precej nenavadno.”

Haček meni, da je verjetnih več scenarijev, da pa je najverjetnejši in tudi javno večkrat napovedan ta, da “bodo najbrž tisti, ki imajo in lahko izkažejo pravni interes, izgubili mandate pred potekom polovice mandata in bodo lahko vlagali ustavne pritožbe in izpodbijali ustavnost tega zakona. Po njegovih besedah tudi tukaj sledita dve možnosti, in sicer zadržanje zakona, če kasneje ugotovijo, da je zakon neustaven, saj bi bilo kasnejšo škodo težko popraviti, in da se zakon ne zadrži. V tem primeru bo izvedba zakona trajala nekaj mesecev, da se vsi organi imenujejo in javni pozivi objavijo”, zaključi Haček, ki dodaja, da sprejetje zakona predstavlja veliko skrb za državo, ki velja za demokratično.