Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se z Akimom Galimovim, televizijskim in filmskim producentom, vodjo produkcije ukrajinske 1+1Media Originals, avtorjem kratke TV-serije o pomembnih zgodovinskih temah, s katerimi manipulira Rusija, »Resnična zgodovina z Akimom Galimovim« (TV-kanal Freedom, 2022). Da bi pravilno razumeli vojno, ki divja v Ukrajini, in podprli dejstvo, da je pravica na strani Ukrajine, je treba med drugim poznati resnično zgodovino rusko-ukrajinskih odnosov, pravi Akim Galimov.
DEMOKRACIJA: Prosim, povejte nekaj besed o projektu Real History / Resnična zgodovina, ki ga lahko spremljamo na YouTubu.
Galimov: Rusija že vrsto let porablja ogromna finančna sredstva za svoj informacijski vpliv po vsem svetu. Spomnite se kanalov Russia Today, Sputnik, spomnite se stotin uradov »Rossotrudničestva« (Sodelovanje z Rusijo, op. p.) po vsem svetu. Vse te strukture obstajajo z enim namenom – za dezinformacijo in manipulacijo. Kremelj jasno razume, da mora oblikovati »prorusko vizijo« glede mnogih vprašanj, vključno z zgodovino. Zato Ukrajince v ruskih medijih imenujejo »nacisti« ter pišejo in govorijo vse druge neumnosti.
V Ukrajini zelo dobro vemo, kaj je ruska zgodovinska propaganda.
Sedemdeset let so nam govorili, da so naši junaki izdajalci, naši sovražniki pa naši prijatelji. Na ukaz iz Kremlja so ustrelili ukrajinske pisatelje, nam pa pripovedovali, da so ti pisatelji »sovražniki ljudstva«. Komunisti so v ukrajinskih mestih postavili spomenike ljudem, ki so sodelovali pri genocidu nad Ukrajinci. Strašljivo je, a je delovalo. Celo Ukrajinci sami so začeli verjeti v odkrite laži. Zato smo se na naši televiziji lotili projekta Real History. Zasnovan je preprosto: izberemo najpogostejše zgodovinske mite in na podlagi preverjenih dejstev povemo, kaj se je v resnici zgodilo.
Imamo zelo dobro ekipo: Anja Čertova je glavna scenaristka, s katero sodelujemo že zelo dolgo, velika ekipa urednikov pa razvija epizode. Seveda sodelujemo z zgodovinarji svetovalci, ki preverjajo točnost informacij; to je za nas zelo pomembno.
Skupaj razmišljamo o temah, junakih; določamo smeri in delamo. Najprej se lotimo tistega, kar je zanimivo za nas, tem torej, ki se zdijo relevantne.
DEMORKACIJA: Katero temo ste si izbrali za naslednjo?
Galimov: Ravnokar smo posneli epizodo o dedku Mrazu (rusko ded Moroz, op. p.). Izumili so ga v ZSSR, da bi nadomestil svetega Nikolaja, da bi ljudi odtrgali od cerkve in od njihovih verskih tradicij. Dedek Mraz je v bistvu produkt sovjetske propagande in se je pri nas tako ukoreninil, da tudi 30 let po razpadu Sovjetske zveze čakajo nanj! V vrtcu, kamor hodi moj sin, je bila pred kratkim anketa med starši, kateri od likov naj pride k otrokom na novoletne praznike … Menim, da bi morali vsem povedati, kdo si je izmislil dedka Mraza in s kakšnim namenom, koliko duhovnikov in cerkva v Ukrajini so uničili boljševiki, potem pa naj se ljudje sami odločijo, ali bodo še čakali na obisk dedka Mraza.
DEMOKRACIJA: Ali boste snemali tudi v angleščini?
Galimov: Projekt snemamo v dveh jezikih – ruskem in ukrajinskem. Ruska različica se predvaja na rusko govorečem TV-kanalu Freedom, ki oddaja po vsem svetu. Različice v ukrajinskem jeziku gredo na YouTube. Razmišljamo o angleški različici, a za zdaj se bomo najverjetneje omejili na podnapise.
Popolnoma v angleščini pa pripravljamo še en projekt, The Power of Reason – Moč razuma.
To so kratki vlogi na kanalu YouTube, ki jih vodi moj prijatelj, avstrijski zgodovinar Gregor Rozumovski (direktni potomec zadnjega ukrajinskega hetmana Kirila Rozumovskega, op. p). Spoznala sva se pred približno 5 leti in takrat delala na dokumentarnem filmu o zgodovini Ukrajine, zdaj, po začetku vojne (po 24. februarju 2022, op. p.), pa se je porodila ideja, da bi naredila projekt za občinstvo v EU, ki bi pokazal, kako Rusija manipulira z informacijami v Evropi, kako s pomočjo denarja in izsiljevanja dosega svoje interese. Mnogi državljani Evropske unije se namreč ne zavedajo, kako močno Rusija vpliva na njihovo agendo in notranjo politiko.
Produkcija tega projekta je bila v Ukrajini, Gregor je prišel z Dunaja v Kijev za dva tedna, tesno sva sodelovala in posnela 15 epizod. Vsak teden se pojavljajo na kanalu YouTube z naslovom The Power of Reason.
Nasploh pa se moja ekipa z zgodovinskimi raziskavami ukvarja že šest let. Posneli smo štiri celovečerne dokumentarne filme v ciklu »Ukrajina. Vrnitev lastne zgodovine«, v katerih so razkrita številna dejstva ponarejanja in prisvajanja ukrajinske zgodovine s strani Rusije (pri nekaterih filmih je mogoče vklopiti angleške podnapise, op.p), cikel osmih dokumentarnih filmov o izjemnih junakih ukrajinske zgodovine »Skrivnosti velikih Ukrajincev« – projekt je bil zmagovalec natečaja za domoljubni film, ki ga sponzorira ukrajinsko ministrstvo za kulturo in informacijsko politiko in ga v 90 odstotkih financira ukrajinska vlada, in cikel filmov o zgodovini ukrajinskih palač »Ukrajinske palače. Zlata doba«, v katerih se z grafiko in modeliranjem 3D obnovi videz uničenih ali napol porušenih ukrajinskih palač in dvorcev. Osebno me namreč zelo zanima zgodovina, ki je zdaj tudi pomemben del informacijske fronte v tej vojni.
DEMORKACIJA: Vaša filmografija je sicer še obsežnejša …
Galimov: Če naštejem tiste, ki jih še nisem omenil, obsega med drugimi še: film o rusko-gruzijski vojni »Prisiljena v vojno«, (TV- kanal UA.First, 2008), film »Ženska bankomat« o usodi ukrajinskih delavk v Italiji in težavah njihovih otrok, ki ostajajo v Ukrajini (TV-kanal 1+1, 2013), »Ciganska kri« o boju za »baronski« naslov v romskih skupnostih v Ukrajini (TV-kanal 1+1, 2014), nagrajeni film »Operacija Krim« o ruski priključitvi Krimskega polotoka in odporu ukrajinske vojske (TV-kanal 1+1, 2014), »Kje se začne Ukrajina?« o tem, kako je vojna spremenila dojemanje Ukrajincev o domovini v različnih regijah države (TV-kanal 1+1, 2015), nazadnje pa še 16 epizod TV-detektivske serije »Hlad« (TV kanal 2+2, 2022), v kateri detektiv in njegove partner s pomočjo lingvistične forenzike rešujeta zločine. Večino je mogoče videti na kanalu YouTube. Uspešne so bile tudi naše resničnostne oddaje, na primer »Poroka na slepo«, »Zamenjava žena«, »Štiri poroke« ter dokumentarne serije »TSN Zgodbe«, pa tudi družbeno pomembne TV-oddaje, kot je resničnostni šov »Skupnost za milijon«.
DEMOKRACIJA: Kateri so torej najočitnejši ruski zgodovinski miti o Ukrajini?
Galimov: Zdi se mi, da je najpomembnejši mit, ki ga poskušajo vsiliti, ta, da Ukrajinci kot narod ne obstajajo. Da smo vsi Rusi, del ruskega naroda. In da so nam Poljaki, »State Department«, »svetovna vlada« ali še kdo vbili v glavo, da smo poseben narod. Zato si vojno razlagajo s tem, da »vračajo« svoja ozemlja. To seveda ni res, vendar tega dejstva niso pripravljeni priznati. Brez Ukrajine je Rusija azijska država. To ni slabo pa tudi dobro ne, to je samo golo dejstvo. Skupaj z Ukrajino bi bila Rusija del Evrope. Želijo biti del Evrope, a so v svojem bistvu barbari. To je bistvo; zato nas potrebujejo.
Drugi mit je ta, da Ukrajince vztrajno imenujejo nacisti. Zmerjajo nas, da smo banderovci, pred tem smo bili petljurovci in še prej mazepovci. Kdorkoli, samo ne ljudje, ki se borijo za svojo svobodo. Seveda je presenetljivo slišati obtožbe o »nacizmu« iz države, ki bombardira porodnišnice in otroška igrišča. Iz države, v kateri vsem državljanom neruske narodnosti pravijo »čurki« (to je nekaj podobnega kot »čefurji«, op. p.).
DEMOKRACIJA: Nadaljujmo z vprašanjem glede ukrajinskega jezika: kakšni so dokazi, da je ukrajinski jezik samostojen slovanski jezik, star okoli 1000 let?
Galimov: Za to imamo neizpodbitne dokaze. Cerkev Sofije Kijevske je ena najstarejših katedral v Srednji in Vzhodni Evropi, stara je tisoč let. Na njenih stenah so grafiti, izpraskani napisi. Znanstveniki so jih datirali – nastali so v 11. stoletju in analiza besed kaže, da so te zelo blizu ukrajinskemu jeziku. Končnice besed so značilne za ukrajinščino. Na podlagi tega in še drugih podrobnosti je mogoče trditi, da so v Kijevu v 11. stoletju govorili jezik, na osnovi katerega je nastala sodobna ukrajinščina.
DEMOKRACJA: Rusija oziroma Sovjetska zveza je prirejala biografije ukrajinskih osebnosti: omenjate Bogdana Hmelnickega, Tarasa Ševčenka in druge. Zakaj? Kakšne so njihove resnične biografije?
Galimov: Gre za to, da je bila zgodovina za Kremelj vedno orodje manipulacije. Na primer, v uradnem sovjetskem zgodovinopisju je bil Bogdan Hmelnicki dolgo časa obravnavan le v enem kontekstu – kot hetman, ki je podpisal zavezništvo z Rusijo. To je bil fokus. Hkrati je bilo zamolčano, da je bila unija z Moskvo dejansko prisiljena in da je Hmelnicki poleg tega iskal tudi druge zaveznike, ne le Moskve.
Rusi o Tarasu Ševčenku pogosto pravijo, češ, kakšen ukrajinski pesnik je, če je pisal v ruščini. In veste, res je pisal v ruščini. Od 248 del jih je 13 res napisal v ruščini! Le zakaj bi še govoril?!
Še en primer ruske manipulacije je Ivan Mazepa. Tudi on je bil ukrajinski hetman. 300 let so ga imenovali Juda in izdajalec, ker naj bi »izdal« Petra Velikega in v severni vojni prestopil na stran Švedov. Hkrati ni bilo niti besede, da je pred tem Peter Veliki izdal Mazepo in kršil pogoje njunega sporazuma. In na splošno, zakaj bi bil izdajalec Ukrajincev? Zakaj bi morali na zgodovino gledati skozi očala, ki nam jih natika Rusija?
DEMORKACIJA: Kdo je bil Stepan Bandera? Zdi se, da tudi v tem primeru po svetu prevladuje ruska različica njegove biografije – da je bil nacist in izdajalec. Kakšna je njegova resnična zgodba?
To je tudi eden največjih mitov, bolje rečeno, najbolj promoviranih s strani Kremlja. In seveda, Bandera je glavno strašilo za Ruse. Vendar poglejte dejstvo: do leta 1944 je bil Bandera po mnenju Kremlja »glavni nacist med vsemi nacisti«, zaprt v nemškem koncentracijskem taborišču Sachsenhausen. Se vam ne zdi nenavadno, da imajo nacisti v koncentracijskem taborišču zaprtega »nacista«? In takšnih neskladnosti je veliko, če pogledate pravo biografijo Bandere in ne tiste, ki jo širi Kremelj.
Resnična zgodba Stepana Bandere je bila zapletena. In včasih dvoumna. Lahko ga obravnavate različno, a zagotovo ni bil nacist in izdajalec. V kontekstu boja za ukrajinsko neodvisnost je bil svetel, karizmatičen voditelj, ki je mnoge spodbudil k odločnim dejanjem.
Moskva se ga je bala tudi, ko se je druga svetovna vojna že davno končala in je bila Ukrajina pod železno okupacijo SSSR. Leta 1959 je Kremelj v München poslal morilca, da bi ubil Bandero. In uspelo mu je opraviti nalogo.
DEMOKRACIJA: Zakaj je v vzhodni Ukrajini toliko rusko govorečih in kdo je pravzaprav zgradil industrijske obrate v Donecku in Lugansku? So se res industrializirali šele pod Sovjetsko zvezo?
Galimov: To je zelo zanimivo vprašanje! Na splošno je bilo število rusko govorečih v vzhodni Ukrajini res višje kot v drugih regijah.
Tukaj gre dva vzroka. Prvič, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je SSSR v Ukrajini povzročila lakoto, golodomor, in precejšen del ukrajinskega prebivalstva, zlasti v vaseh, je umrl od lakote. Tako je bilo tudi na vzhodu Ukrajine. Sovjeti so morali napolniti delovno silo in ljudi iz Rusije so množično uvozili na to območje.
Drugi vidik, celo še pomembnejši, pa je bila politika rusifikacije, ki jo je vodil Ruski imperij, nato pa še Sovjetska zveza. Velika mesta in industrijska središča so se rusificirala še bolj pospešeno, saj če si želel pridobiti izobrazbo in napredovati po karierni lestvici, si moral govoriti rusko. Drugače ni šlo.
Kar zadeva podjetja Donbasa, je res, da so vse tamkajšnje velike tovarne zgradili Evropejci in ne SSSR. Prav Evropejci so konec 19. stoletja od ruske oblasti prejeli velike privilegije za razvoj teh krajev. Tako je na primer mesto Doneck ustanovil Britanec John Hughes in se je dolgo imenoval po njem Juzovka. Pozneje, po revoluciji, so komunisti ta podjetja nacionalizirali, jih preprosto odvzeli njihovim pravim lastnikom ter začeli govoriti o veličini sovjetske industrije.
DEMORKACIJA: V enem od videoposnetkov Resnična zgodovina govorite o taktiki ruskega osvajanja novih ozemelj – taktiki, ki se ni spremenila od časov Katarine Velike. Kakšna je ta taktika in ali jo Putin uporablja v tej vojni?
Galimov: Rusija na splošno ne mara spreminjati svoje taktike. Poglejte, celo v 21. stoletju se bojujejo tako, kot so se bojevali v 18.: za ceno ogromnih izgub svojih vojakov in popolnega uničenja poskušajo iti naprej. Toda na splošno seveda to, kar je Katarina Velika počela na Krimu, na primer v 18. stoletju, Putin ponavlja danes. Na oblast poskuša pripeljati marionete, ki potem glasujejo za nekakšne »odcepitve in priključitve«, a za vsemi temi procesi vedno stoji ruski vojaški škorenj. Vseeno jim je za vse, kar je za nas, Evropejce, pomembno.
Požvižgajo se na zakone, pravila, človeško dostojanstvo, in najhujše je, da se požvižgajo na človeška življenja!
DEMOKRACIJA: Eden glavnih »argumentov« za napad, ki ga v tej vojni ves čas ponavlja ruska propaganda, je, da mora zaščititi »svoje« ljudi, da mora zaščititi Ruse v Ukrajini pred ukrajinskim nacizmom.
Galimov: V resnici je obratno. Resnica je ta, da se moramo vsi, ne le Ukrajinci, ampak vsa Evropa, braniti pred ruskim nacizmom. Samo poslušajte, kako je govoril Hitler leta 1939, in primerjajte! Putinova retorika danes je popolnoma enaka Hitlerjevi. Nekatere fraze so samo ponovljene – beseda za besedo! Konec koncev je tudi Hitler nekako »ščitil« Nemce in je zato priključil Sudete Nemčiji ter sprožil vojno. In potem je branil Nemce pred Judi in na tisoče Judov sežgal v taboriščih smrti. Zato je Putinova retorika o »zaščiti rusko govorečih« zelo nevarna.
Do 24. februarja 2022 Rusi v Ukrajini v ničemer niso bili ogroženi, po 24. februarju živijo v strahu, a jih ne ogrožajo Ukrajinci, ampak ruske rakete. Te namreč, ne oziraje se na kar koli, rušijo tudi domove rusko govorečih!
Poglejmo samo številke. Število smrtnih žrtev med civilisti v sedmih letih vojne v Donbasu od 2014 do 2021 je po podatkih Visokega komisarja ZN za človekove pravice 3375 ljudi.
V 10 mesecih obsežne invazije je umrlo več kot 6800 civilistov, vendar so to le ugotovljene žrtve! V resnici je številka veliko višja. In koliko ljudi bomo še izkopali v množičnih grobiščih, kot je bilo to v Buči, Irpenu, Izjumu in drugih osvobojenih mestih! Ali se lahko tej vojni reče zaščita? Mislim, da ne! To je vojna za uničenje Ukrajincev.
DEMOKRACIJA: Kaj je Novorosija?
Galimov: Novorosija je projekt, ki si ga je zamislila Katarina II., ko je v 18. stoletju imenovala zasedena ukrajinska ozemlja. Danes je to zgodbo poskušal ponoviti Putin, a mu ni uspelo. Težava je v tem, da zgodovino v Putinovem krogu dojemajo zelo pavšalno. Prikazujejo, kot da, preden je Rusija v 18. stoletju zavzela naše dežele na jugu, tukaj ni bilo ničesar. Kot da je bilo to ozemlje brez ljudi in brez zgodovine. A seveda ni tako. Ukrajina je veliko starejša od Rusije, poleg tega je Kijev dal tisto vejo knezov, ki so pozneje ustanovili Moskvo. Na jugu smo imeli kozake, Otomansko cesarstvo, pa Krimski kanat, še prej pa Polovce, Skite in mnoga druga svetla obdobja. Vse to je zgodovina Ukrajine. In ko Rusi rečejo Novorosija, mislijo, da je to »izvorno ruska« dežela. To ne drži!
DEMOKRACIJA: Čigav je torej Krim? Rusija trdi, da je to zgodovinsko njeno ozemlje …
Galimov: Krim je del države Ukrajine. Z izrazom »zgodovinsko ozemlje« pa lahko pridemo zelo daleč v preteklost: Krim je bil namreč nekoč grško ozemlje! Ali to pomeni, da bi morali dati Krim Grčiji? In ker je vzhodni del Rusije nekoč pripadal Kitajski, ali to pomeni, da lahko Kitajska zahteva vrnitev »svojih« ozemelj?
Sam menim, da je Krim zgodovinsko gledano dežela Krimskih Tatarov, ki so del ukrajinskega ljudstva. Imamo še eno temeljno načelo – mednarodno pravo. In glede na mednarodno pravo je Krim suvereno ozemlje Ukrajine.
Kaj je naredila Rusija? Leta 1944 je deportirala celotno ljudstvo Krimskih Tatarov in s tem popolnoma spremenila etnično sestavo Krima. Sredi prejšnjega stoletja so se v hiše Krimskih Tatarov naselili Rusi, ki so govorili rusko in so imeli Rusijo za svojo domovino, prišlo je tudi ogromno ruskih vojakov, ki so prišli na Krim služit vojsko, nato pa so na Krimu ostali in živeli naprej. Ker je vedela, da je mogoče igrati na njihova čustva, je Rusija že v neodvisni Ukrajini začela na vse mogoče načine pretresati jezikovno vprašanje v regiji. Mimogrede, Rusija je isto naredila v Gruziji v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je začela podpirati proruska čustva v Abhaziji.
DEMORKACIJA: Kakšen je odnos ukrajinske države do etničnih manjšin? Kakšen je bil na primer položaj krimskih Tatarov na Krimu pred rusko okupacijo? Kako zdaj živijo?
Galimov: Ukrajina je zgodovinsko večkulturna in večetnična država; na naših ozemljih je od antičnih časov živelo na stotine ljudstev. Težave so se začele, ko se je vmešala Rusija. Poglejte, tudi z jezikom nismo imeli težav, dokler Rusija ni začela vihteti te karte na vzhodu države. Danes je položaj etničnih manjšin v Ukrajini urejen z zakonom, imajo vse pomembne pravice. Krimski Tatari imajo poleg vsega tudi status avtohtonega ljudstva.
Pred rusko okupacijo so se Krimski Tatari počutili svobodne na svoji zemlji, potem se je vse spremenilo. Zdaj lahko za vsako izjavo proti Rusiji ob petih zjutraj v hišo vdre policija in te pošlje v zapor za 10 let. To se ta čas dogaja s krimskotatarskimi aktivisti.
DEMOKRACIJA: Kot sem prebrala v objavi na vašem javnem profilu na Facebooku, ste etnični Krimski Tatar in vaša družina je bila pod Sovjetsko zvezo deportirana v Uzbekistan, nato pa se je v devetdesetih vrnila na Krim. Nato so se leta 2014 zaradi ruske aneksije Krima vaši starši morali preseliti v bližino Kijeva in začeti znova ter po 24. februarju spet … Kaj si želite za prihodnost?
Galimov: Mojo družino Rusija zatira že skoraj 100 let. Tisočim drugim ukrajinskim družinam povzroča podobno gorje: deportacije, razlastitve, pregoni, zdaj tudi rakete! Želim, da se teh sto let končno konča in da Rusija odgovarja za vse zlo, ki ga je povzročila.
Biografija
Akim Galimov je bil rojen 28. maja 1985, živi v Kijevu in je državljan Ukrajine. Od leta 2007 je delal kot novinar na televizijskih kanalih UA.First in Inter, kjer je pokrival družbene teme in poročal o vojaških spopadih. Od leta 2012 sodeluje z 1+1 MEDIA. Ta čas je vodja produkcije 1+1 Production.Originals, ki proizvede več kot 100 ur vsebin na leto. Širi vsebinsko linijo in ustvarja večžanrske oddaje za TV in digitalne platforme. Je avtor številnih dokumentarnih filmov. Med drugim producira projekte v partnerstvu z USAID – Ameriško agencijo za mednarodni razvoj. Je štirikratni dobitnik ukrajinske TV-nagrade Teletriumph, leta 2018 pa je prejel nagrado najboljši producent dokumentarnega filma. Kot aktivist se ukvarja z varovanjem zgodovinske dediščine in je avtor peticije v zvezi z ohranitvijo artefaktov na Poštnem trgu v Kijevu. Je poročen in ima tri čudovite otroke.
