Piše: P.S. (prirejeno po blogu Kavarna Hayek)
Natanko pred petnajstimi leti, 15. septembra 2006, je umrla Oriana Fallaci. Pogrešamo jo. Manjka (vsem) nam. Njene pronicljivosti. In lucidnosti, s katero je videla, od kod zahodni civilizaciji preži nevarnost. In kaj se nam obeta.
To, kar z begunsko invazijo na Evropo doživljamo danes, je bila njena prerokba. Kristalno jasna napoved. Izrekla jo je neposredno in nedvoumno, s precej grobimi besedami. Zanjo grožnja islamskega fundamentalizma ni bila nikoli zgolj hipotetična, ampak realna.
Oriana Fallaci. Novinarka, pisateljica in gospa. In borka za svobodo govora. Vse z veliko začetnico.
Povedala je vedno tako, kot je mislila. Prav nič drugače. Po 11. septembru, temu zahrbtnemu muslimanskemu zločinu proti ZDA in človeštvu, je spregovorila in preostanek življenja posvetila boju proti islamizaciji še posebej njej ljube Evrope in rodnih Firenc. V knjigi Moč razuma je med drugim zapisala, da »se Evropa iz dneva v dan bolj spreminja v islamsko pokrajino, islamsko kolonijo” in da je »razmišljanje o tem, češ da obstajata dober in slab islam, skregano z razumom«.
Že svojo zgodnjo mladost je posvetila boju proti totalitarizmom. Pridružila se je italijanskemu odporniškemu gibanju, ki so ga proti fašizmu vodili komunisti. »Bila sem majhna deklica, ki se bori proti nacizmu in fašizmu,« je zapisala mnogo let kasneje. Kmalu po 2. svetovni vojni je spoznala, da levičarji niso prav nič boljši od fašistov: hočejo nadzorovati posameznikovo življenje, ga usmerjati za svoje interese, zatirajo svobodo govora. Zato jim je obrnila hrbet. Javnosti je postala znana pred pol stoletja, ko je intervjuvala skoraj vse pomembne svetovne osebnosti. Med njimi so bili Henry Kissinger, ajatola Homeini, Lech Walensa, Willy Brandt, Indira Ghandi, Jaser Arafat in Haile Selassie.
Ruholaha Musavija Homeinija, bolj znanega kot ajatola Homeini, iranskega verskega in političnega voditelja, je med intervjujem leta 1979 povsem spravila ob živce, ko ga je imenovala tiran in se do takrat pokrita s čadorjem uspela razkriti. Takole je bilo:
Oriana Fallaci: »Še vedno vas moram vprašati mnogo stvari. O čadorju na primer, ki sem ga morala obleči, da sem prišla k vam za intervju in ki ga morajo imeti Iranke. (…) Ne mislim samo na obleko, temveč tudi na to, kar predstavlja, mislim na apartheid iranskih žensk, da ne morejo delati skupaj z ženskami, ne morejo plavati v morju ali v bazenu skupaj z moškimi. Vse morajo delati posebej oblečene v »čador«. Mimogrede, kako lahko plavaš v »čadorju«?
Ruhulah Homeini: »Nič od tega se ne tiče vas, naše navade se ne tičejo vas. Če vam ni všeč islamska obleka jo niste dolžni nositi, ker je za mlada dekleta in spoštovane gospe. Oriana Fallaci: To je zelo lepo od vas, Imam, ker ste mi to povedali, bom nemudoma slekla s sebe to srednjeveško cunjo. Tukaj!«
Fallacijeva je že zelo zgodaj sprevidela nevarnost islama in muslimanov, vendar je o tem molčala do 11. septembra 2001. »Izbrala sem si bila molk,« je zapisala v uvodu prve knjige Bes in ponos (2001), ki je pravzaprav razširjen dolg komentar, ki ga je napisala za italijanski dnevnik Corriere della Sera. Bil je izredno oster in kritičen do islama, zaključila pa ga je z besedami: »To, kar sem nameravala povedati, sem. Bes in ponos sta mi to narekovala, čista vest in moja leta pa so mi dovolila izpolniti svojo dolžnost.« Z omenjeno knjigo in še drugima dvema (Moč razuma – 2004 in Apokalipsa – 2005) je poskrbela za precej razburjena, še posebej med muslimani, ki jih je razkrila in razkrinkala do obisti. Po njeno se delitev na dober in slab islam upira zdravemu razumu. Obstaja samo en islam in ta je agresiven, predvsem do Evrope: »Evropa ni več Evropa, je Evrabija, kolonija islama, kjer islamska invazija ne poteka samo v fizičnem smislu, ampak tudi v duševnem in kulturnem smislu.« O svoji toliko ljubljeni Italiji pa: »Evropa vse bolj in bolj postaja provinca islama, kolonija islama. In Italija je postojanka te province, je trdnjava te kolonije.«
Niso je marali niti levičarji, ki so skupaj z muslimani septembra leta 2006 odkrito proslavljali njeno smrt. Tudi zato, ker se je zadnja leta svojega življenja (čeprav je bila ateistka) zatekla k katoliški veri, na osebni avdienci jo je sprejel tudi papež Benedikt XVI. Enega prvi pisem, ko je prekinila molk si lahko preberete tukaj.
Muslimane je poimenovala z »goniči kamel«, islam je opisovala kot agresivno religijo: »Edina umetnost, v kateri so se Alahovi sinovi vedno izkazali, je umetnost posedovanja, zavojevanja in podjarmljenja.« Proti njej so začeli proces v Italiji, Švicarji je zahtevala, da jim jo izročijo, ker je muslimanska skupnost v tej alpski državi v njenih knjigah prepoznala sovražnost. Na srečo je bil takratni italijanski pravosodni minister Roberto Castelli dovolj razumen in je švicarsko zahtevo zavrnil, češ v Italiji velja svoboda govora. »Povečana prisotnost muslimanov v Italiji in v Evropi je neposredno povezana z izgubo naše svobode,« je zapisala.
V svojih knjigah je Fallacijeva razkrila zaroto, v kateri so sodelovali tudi evropski politiki. Po njeno se je vse začelo s Strasbourško resolucijo, ki je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (danes EU) sprejeta julija 1975. »Moj bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« v svoji knjigi pravi Oriana Fallaci. Resolucijo so narekovali muslimani, ki jih je Fallacijeva sovražila podobno kot druge priseljence, ki so kot ulični preprodajalci kazili in uničevali njene Firence. Užitek je prebirati opise njenih srečanj z njimi in besedne dvoboje, za kar so ji očitali rasizem, ksenofobijo in še marsikaj drugega. V spominih opiše srečanje z nekim črncem, ki ji je na vsak način hotel prodati ukradeno blago in jo je pri tem odkrito nadlegoval. Zapisala je, da ga je tako sunila v mednožje, da se je kot vreča sesedel na tla, se zvit v klopčič tresel in stokal. Iz napisanega je razbrati, da je bila nad svojo akcijo zelo navdušena in da ji je vedno gre na smeh, ko je spomni, da se je njenemu nadlegovalcu tam doli še dolgo treslo in ga je še dolgo bolelo.
Čeprav je svoja zadnja leta preživela v New Yorku, je želela umreti v Toskani. Že hudo bolna se je vrnila v Firence, kjer je 15. septembra 2006 v zasebni bolnišnici prenehalo biti njeno srce. »Zbrali se bomo v ozkem krogu, navsezadnje nas več tudi ni. Sama sploh ni želela, da bi javnost vedela, kako ji zdravje peša,« je ob smrti povedal eden od njenih nečakov, predsednik regionalnega odbora Riccardo Nencini pa: »Bila je zelo borbena ženska. Že lanskega februarja mi je zaupala, da želi umreti v Firencah, in tako se je tudi zgodilo.«
Oriana Fallaci je (bila) izjemna ženska. Njen patriotizem je občudujoč, njeno domoljubje navdihujoče, njena vera v svobodo prav fanatična, čeprav je Italijane, ki jih je (raz)delila na rdeče in črne fašiste, po svoje sovražila. Pravzaprav ne njih, pač pa njih hinavščino, farizejstvo. Toda kljub temu je bila zanjo vedno prva in edina država na tem svetu Italija, njene Firence pa svet kraj s številnimi veliki možmi v zgodovini: od Danteja, Machiavellija in Michelangela prek Mazzinija in Garibaldija do Prima Levija in Marca Travaglia. To je tista Italija, ki jo ljubim, je napisala, čeprav je zelo trpela, ko je videla, kako se prestolnica Toskane, rojstni kraj renesanse, Michelangelovega Davida in Da Vincijevih mojstrovin, pogrezajo v multikulturnost, ki nima nikakršnega odnosa do veličastne zgodovine. »V trenutku, ko se odrečete svojim načelom in svojim vrednotam, ste mrtvi, vaša kultura je mrtva, vaša civilizacija je mrtva,« je zapisala.
Fallacijeva je menila, da bodo imeli muslimani z neodločnimi Evropejci lahko delo. »Namesto, da bi se učili mlade, imamo osle z univerzitetno izobrazbo. Namesto, da bi bili prihodnji voditelji, imamo mehkužce z dragimi modrimi kavbojkami in lažne revolucionarje s smučarskimi maskami. In veste kaj? Mogoče je to še en razlog, zakaj imajo naši muslimanski zavojevalci tako lahko delo,« je menila Fallacijeva.
Povampirjeni levičarji v spregi z muslimani so ji pripisovali sovražnost, trdosrčnost, nesočutnost, rasizem in še kaj, se pravi vse tisto, kar danes pripisujejo tistim, ki so kritični do muslimanskih beguncev, ki trumoma zasedajo Evropo in jo islamizirajo. In bi najrajši videli, da bi njene knjige sežigali na grmadah. Oriana Fallaci je namreč človeštvu zapustila veliko. Vprašanje je, ali dovolj razumemo njene misli in ali jih bomo pravočasno upoštevali. Kajti Fallacijeva v svojem bistvu ni sovražila, ampak ljubila.
»Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti,« je nekoč zapisala, toda:
»Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«
Ko je umrla, je bila Oriana Fallaci stara 77 let. Pokopana je bila z najvišjimi državnimi častmi. »Življenje je smrtna kazen,« je nekoč dejala ena najbolj vplivnih žensk 20. in začetka 21. stoletja.
»Odšla je italijanska novinarka, ki je svobodo in resnico ljubila bolj kot popularnost,« je ob njeni smrti zapisal Tomaž Štih, znan kot bloger in tviteraš Tomaž Štih.
(Prvič objavljeno na blogu Kavarna Hayek 15. septembra 2015)
