Piše: Jože Biščak
Državljan D je Domen Savič. Domnevno liberalec. Vsaj tako se predstavlja. Ali si to domišlja. Deluje povsem nasprotno – iliberalno. Onanira, ko koga cenzurirajo. No, ne kogarkoli, ampak svetovnonazorsko desno usmerjene ljudi. Kot pred kratkim Luko Perša in Aleksandra Ranta (oba z Nova24TV), ko je zapisal: »Twitter je včeraj blokiral dva računa, povezana z madžarsko tovarno sovraštva – pisca izmišljotin Luko Perša in njegovega urednika, Aleksandra Ranta.«
Ena od njegovih posebnosti (poleg multiplih drugih »vrlin«) je, da ima obcesijo boja proti sovraštvu. Kar seveda na prvi pogled ni nič narobe. Težava je, ker povsod na desni vidi sovraštvo. Ne samo kot pojem, ampak v materializirani obliki. Prikazuje se mu tovarna sovraštva v obliki Nova24TV in Demokracije. Zaradi teh dveh medijev Savič trpi. Zelo. Povzročata mu skrbi, nelagodje, celo strah pred njima je njegovo ponavljajoče se vedenje. Če mu njegova medijska »preiskovanja« in prikazujoče se paranoične predstave pomenijo olajšanje, tudi prav. Prav je, da je Savič zadovoljen, nihče mu ne želi nič slabega. Razumljivo je, da očitna anksiozna motnja človeka lahko povsem ohromi. Tega pa nihče ne želi, ker znajo biti njegovi teksti povsem zabavni.
Pri Saviču je sprožilec tesnobe znan. To je, tako ali drugače, vse desno od njegovega pogleda. Tam najde ljudi, dogodke in ideje, ki mu sprožajo pretirano zaskrbljenost, fobijo. Depresivnost mu je nazadnje povzročila komunikacijska strategija za promocijo cepljenja. Seveda, ker se je za promocijo odločila desnosredinska vlada, ker je strategija vključila tudi medije iz njegove namišljene »tovarne sovraštva« in ker promocije ni pripravila prava agencija, je vse skupaj doživel kot »politizacijo pandemije«, ki se »zlorablja za doseganje partikularnih strankarskih interesov«. Svojo »analizo«, kjer se je »izkazal« kot strokovnjak za dobesedno vse in za katero je pri sebi sveto prepričan, da je resna in nepristranska, je objavil na svojem blogu.
Seveda, njegova skrb je v določeni meri upravičena. Predvsem v delu porabe javnega denarja. Mene tudi skrbi, kako se troši denar, ki ga državi prisilno dajemo neto davkoplačevalci. To je povsem normalna skrb, ki kaže, da neto davkoplačevalcem ni vseeno. Težava nastane, ko Saviču nenehno povzročajo stisko in skrbi stvari, dogodki in ljudje, ki jih čustveno normalni in racionalni ljudje razumejo, dotični aktivni državljan pa ob njih doživlja napade zaskrbljenosti. Srce mu začne utripati hitreje, v želodec dobi ostro kamenje, v prsih pa čuti veliko težo, ko vlada za promocijo cepljenja nameni nekaj tisočakov, ne vidi pa denimo Šarčeve osnovno šole v Kamniku, kamor je poniknilo 1,5 milijona evrov. Po svoje je logično, ker te šole v resnici ni; samo denar je splaval po Kamniški Bistrici proti Savi. Racionalni in normalni ljudje so ob Šarčevi »mojstrovini« lahko zaskrbljeni, kako se dela z njihovim denarjem. Toda ne Savič, ki ves čas opreza, kdaj bo klovn pokukal iz kanalizacijskega jaška. Ker ga ni in ni, časa, da ga bo dočakal v svojem življenju pa tudi ni več na pretek, se mu že utrujenemu in izčrpanemu prikazujejo čudne stvari. Ampak mi ga povsem razumemo – težka je danes biti Domen Savič. Paranoičen slog človeka, kakopak, izčrpa.
Savič ima zase grandiozen občutek. Kljub temu, da mu na spolzkem terenu vedno znova spodrsne in obtožuje hitreje kot strelja Srečni Luka (zanj vemo, da je hitrejši od svoje sence), uteho najde v konspirativnih fantazijskih razlagah realnosti in svojem križarskem poslanstvu. Državljan D se ne vidi kot žrtev, domnevna desna zarota je usmerjena proti ljudem, njegovo poslanstvo pa je seveda rešiti svet, preden kdorkoli spremeni smer, ki so jo je začrtali levica in njeni aktivisti.
Domnu Saviču želimo vse dobro, čim manj paranoičnih blodenj in utapljanja v strahovih.
