Piše: Andrej Sekulović
S španskim profesorjem filozofije ter avtorjem več knjig in esejev Carlosom Javierjem Blancom, ki se posveča predvsem misli nemškega filozofa Oswalda Spenglerja, smo se pogovarjali o zatonu civilizacij, s katerim se sooča tudi Evropa, o tem, kako takšen zaton preprečiti, o množičnih migracijah in politični situaciji v Španiji in o drugih aktualnih temah.
DEMOKRACIJA: Za začetek nam, prosimo, predstavite svoja dela in področje, na katerem ste najbolj dejavni?
BLANCO: Leta 1994 sem doktoriral iz filozofije na Univerzi v Oviedu, ki je v pokrajini Asturija. V svojih prvih letih učenja in raziskav sem pripomogel k razvoju teorije oblikovanja kategorij (Theory of Categorical Closure) v t. i. Oviedski šoli, ki jo je vodil španski filozof, sedaj že pokojni Gustavo Beno. Moja zanimanja so se od filozofije znanosti in teorije znanja začela pomikati k filozofiji zgodovine, kar je razvidno tudi iz mojih del o Marxu, Nietzscheju in Spenglerju. Zaradi sektaškega ozračja asturskega »materializma« sem se sčasoma odmaknil od zapletenega in »znanstvenega« dojemanja filozofije ter sem se v nasprotju s tem lotil študije klasične nemške misli. Poleg že omenjenih sem objavil tudi dela o Kantu in Schopenhauerju. Zaradi strašljivega zatona evropske civilizacije pa sem se v svojih študijah vse bolj posvečal Spenglerju. V zadnjem desetletju sem sprevidel, da je Spengler vodilni filozof 20. stoletja, hkrati pa je tudi avtor, ki je preklet. Pri preučevanju njegove zapuščine in iskanju tistih, ki so se v novejšem času ukvarjali z njegovimi idejami, sem naletel na dva glavna vira. Prvega sem našel v tako imenovani Novi desnici, ki ima francoske (de Benoist, Faye) in belgijske (Steuckers) temelje, drugega pa v delih belgijskega oziroma belgijsko-nemškega profesorja Davida Engelsa, ki ta čas opravlja raziskave na Poljskem.
DEMOKRACIJA: Povejte nam kaj več o teh dveh glavnih virih, ki ju omenjate …
BLANCO: Tako imenovana Nova desnica se dobro zaveda povezav med Spenglerjem in nemško konservativno revolucijo ter novo identitarno in antidekadentno mislijo, kar opazimo predvsem pri Robertu Steuckersu. Engels pa je predsednik Združenja Oswalda Spenglerja za preučevanje človeštva in svetovne zgodovine ter se posveča študijam in priznanju špenglerskega pristopa dekadentnemu 21. stoletju. Z obema avtorjema imam dobre prijateljske odnose in redne stike. Od njiju sem se veliko naučil.
DEMOKRACIJA: Kako pa je Spengler vplival na vas?
BLANCO: Spenglerjev pristop do zgodovine mi je bil v veliko pomoč pri moji interpretaciji hispanščine v geopolitičnih okvirjih, vključujoč rekonkvisto in vlogo Asturskega kraljestva, prizadevanja Špancev, da bi se osvobodili Mavrov in da jih ti ne bi asimilirali, ter ohranitev katoliške in keltsko-germanske identitete ob soočanju z barbari z juga.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
