Piše: M. B., dr. Tomaž Kladnik
V petek in soboto, 5. in 6. julija 1991, je prihajalo še do majhnih provokacij poražene jugoslovanske armade, na katere pa slovenska stran ni odgovarjala. Nadaljevali so se umikanje enot JLA v vojašnice in diplomatske priprave za končanje vojne.
Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila agresijo zvezne armade, se je s tem postopoma bližala koncu. Pri tem je treba poudariti, da so proti mejnim prehodom z Italijo že 26. junija krenile oklepne enote reškega korpusa JLA. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so se odzvali na agresijo, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači že ta dan ob 14.30 padel prvi strel, ki ga je sprožil oficir armade, ki je tako postajala vse bolj agresorska.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
