»Tu ne gre za intimno opcijo, gre za pripadnost mafijskim klanom. Če si ‘naš’, ti je dovoljeno vse, če nisi, si kaznovan za vse na vse mogoče načine. Tudi sam sem bil deležen takih napadov, saj sem zavrnil kar nekaj ‘nespodobnih povabil’, da se vključim v katerega od teh klanov. Poštenje lahko izgubiš samo enkrat,« je v pogovoru dejal Zoran Dernovšek, ki ga poznamo iz vojne za Slovenijo, ko je s prvo sestrelitvijo zračnega plovila v jugoslovanskih vojnah preprečil uničenje učnega centra na Igu in naselja Ig.
Ste zadovoljni z rezultatom nedavnih volitev v Sloveniji? Živite namreč v bližini tržaškega letališča in dogajanje v Sloveniji verjetno spremljate malce z distance. Ali se motim …
Rezultati tokratnih volitev so na neki način razgalili vso bedo slovenskega volilnega sistema, hkrati in prav zaradi tega pa so vzpostavili nekakšno patpozicijo, ki v času, ko je Slovenija pred usodnimi odločitvami, naši mladi državi ne dajejo pravih rešitev. Zadeve res spremljam z distance, saj imam čez glavo drugega dela, ki ni povezano s politiko lokalnih mlakuž, temveč veliko bolj z globalnimi problemi. Po drugi strani pa je tokratna patpozicija, ki je tudi posledica klasične politične propagande in medijskega pranja možganov, po dolgem času prava priložnost, da se iz slovenske politike izžene všečnost brez resnih programov reform v korist demokratičnim procesom, ki so zastali in potem nazadovali kmalu po osamosvojitvi.
Čemu pripisati, da je stranka SDS zmagala v 75 volilnih okrajih od 88, celo v volilnih okrajih na območju Nove Gorice in Velenja? Obe mesti namreč veljata za tradicionalni volilni bazen SD.
Gre za precej pričakovano situacijo, saj je večina strank nastopala s programom ne-JJ (iste stranke so najbolj glasne pri ocenjevanju, kaj je sovražni govor, v teh prizadevanjih pa se praviloma pozabijo pogledati v ogledalo), podcenjevala se je problematika ilegalnih migracij in s tem v zvezi sistematičen uvoz nasilja, ki vodi v izgubo vsakdanje varnosti, na katero so se Slovenci kar navadili. Če ob tem ocenimo že več desetletij poskusov gospodarskih reform, ki vedno znova končajo v slepi ulici Marxovega (ne)razumevanja kapitalizma, potem je slika popolna. Stranka SDS se je v tokratni volilni kampanji bolj verodostojno približala ljudem, ne samo s puhlicami, ampak z zbiranjem predlogov in mnenj. Ljudje želijo, da se njihova mnenja slišijo in upoštevajo, kar pa v monoteističnem sistemu (vera v edino »zveličavno« ideologijo), ki kopira nekdanje vzorce iz Jugoslavije, ni mogoče.
Zadnji šef komunistične partije Milan Kučan je v nekem levosučnem časopisu dejstvo, da je Janezu Janši tokrat uspelo z veliko prednostjo zmagati na volitvah, komentiral z naslednjimi besedami: »Mislim, da mu pravzaprav ni uspelo. To je bila velika investicija, ki je dala majhen rezultat. Njegova stranka bi ta procent dosegla tako in tako.« Zanima me vaš komentar te izjave.
Če bi kot analitik ocenil samo rezultat teh volitev, bi se morda celo strinjal, da rezultat ne odraža v celoti vloženega truda. Vendar se je tu MK (Milan Kučan, op. p.) izognil oceniti nadaljevanje zgodbe, saj se zaveda, da je za krog protežirancev zelo neugoden. Do predčasnih volitev bi v rednih razmerah težko prišlo, saj je bilo sporočilo omrežij jasno: nočejo predčasnih volitev. Vendar se bo strankam leve kontinuitete tu zalomilo podcenjevanje migrantske problematike, saj jih samo v BiH čaka okoli 60.000, poleg tega pa se je nova italijanska vlada obvezala, da jih bo v prvem letu izgnala najmanj 500.000, seveda tja, kjer bodo meje najbolj prepustne. Ta čas se kot take kažejo meje s Španijo in Slovenijo. Pritisk ilegalnih migrantov, spremljajoče varnostne težave in kriminal bodo sprožili reakcije ljudi, katerim šibka ali preveč heterogena vlada ne bo mogla slediti. Zato menim, da so brez resnega širšega konsenza strank, ki so pripravljene v praksi ukrepati v zaščito prebivalcev, predčasne volitve »v zraku« že v naslednjih 6 do 12 mesecih.
Zakaj po toliko letih še vedno za mnenje sprašujejo nekoga, ki mu država Slovenija ni bila nikdar intimna opcija …
Ljudi, ki jih še dandanes moti slovenska samostojnost, je v resnici precej več. Iščejo oporne točke in potrditve svojih dejanj, kadar organi pregona ne reagirajo na elemente kaznivih dejanj veleizdaje. Lahko bi rekli, da smo zaradi napak prvih vlad, storjenih takoj po osamosvojitvi, že izpustili iz rok prvo priložnost, da se osvobodimo zatohlega režima. Slednji je bil 1991 poražen, vendar je tiho in zahrbtno dvignil glavo ter začel uničevati vse, kar bi lahko pomenilo izpolnitev narodovega tisočletnega sna.
(Celoten intervju si preberite v reviji Demokracija.)
