Piše: dr. Metod Berlec
Ob koncu junija in v začetku julija se Slovenci spominjamo najpomembnejših dogodkov v naši zgodovini, ko smo razglasili samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije in jo tudi vojaško ubranili. Leta 1991 smo v vojni za Slovenijo premagali t. i. Jugoslovansko ljudsko armado, orodje nekdanjega komunističnega režima, ki je s tanki, z letali in brez trohice demokratične legitimnosti skušala zatreti voljo slovenskega naroda po življenju v samostojni in neodvisni državi. O tem v Demokraciji podrobno v več delih v rubriki »zgodovinski spomin« piše vojaški zgodovinar dr. Tomaž Kladnik. Vztrajnost, pogum in enotnost sta bila orožje, s katerim so slovenske oborožene sile pod vodstvom Janeza Janše in Igorja Bavčarja ter Demosove osamosvojitvene vlade ne le odbile agresijo, ampak tudi tlakovale pot k mednarodnemu priznanju nove evropske države.
Na notranjepolitičnem področju pa se že kaže, da prehajamo v predvolilni čas. Politično vrenje je vidno tako na pozicijski kot opozicijski strani. Eno glavnih vlog še naprej skuša igrati zadnji šef CK ZKS Milan Kučan, ki »kot v starih časih manipulira z različnimi partijskimi frakcijami, ki se jim sedaj reče stranke«. Pri tem smo priča, kot je nedavno v oddaji Beremo na televiziji Nova24TV opozoril dr. Peter Jambrek, »razpadu starega režima, trohnenju, izgubljanju legitimitete, ljudje se ga ne bojijo več«. Sociološko gledano režim po njegovem ne propada zato, ker je preveč represiven, ampak propade, »ko se dvigne pokrov«, da si ljudje upajo povedati, kaj si mislijo o njem. Jambrek je opozoril še na nekaj. Kučan se je namenoma javno odpovedal Vladimirju Prebiliču, ki je »tako lev kot Kordiš, če ga samo dobro poslušaš«, samo zato, da bi ga umestil bolj v politično sredino ali celo na desno. Da bi torej slednji na volitvah pridobljene glasove lahko prinesel na levo.
Da so volitve blizu, kaže tudi dvojna igra, ki jo igrajo stranke vladajoče koalicije (GS, SD in Levica) v primeru slovenskih obljub zavezništvu NATO. Premier Robert Golob se je v Haagu zavezal, da bo Slovenija do leta 2035, podobno kot druge članice zavezništva, namenila 5 odstotkov BDP za obrambo. Po novem zatrjuje, zatrjujejo, da so zavezani le obrambni resoluciji, ki jo je nedavno sprejel Državni zbor Republike Slovenije in predvideva letos dvig izdatkov za obrambo na dva odstotka BDP, do leta 2030 na tri. Takšno vrtenje plošče ni le problem kredibilnosti, temveč vprašanje strateške zrelosti naše države. A dejstvo je, da našo državo vodijo ljudje, ki niso kos zgodovinskemu trenutku, kaj šele geostrateškim premikom. Še dobro, da smo imeli pred dobrimi tremi desetletju na vrhu države ljudi, ki so imeli jasno vizijo in so bili odločeni izkoristiti okno priložnosti, ki se je odprlo ob propadu komunizma, razpadu SFRJ in Sovjetske zveze.
