Piše: Dr. Janez Juhant
Prireditev ob odprtju Planice 2023 potrjuje, da tudi Slovenci znamo napraviti stvari kakovostno, ko smo voljni in sposobni preseči zasebne ali tranzicijske interese globoke države. Prireditev je bila izraz ustvarjalnosti, dialoške volje in odprtosti za človeško, nacionalno in umetniško kakovost slovenskega oziroma humanističnega duha. Tako delujejo iznajdljivi, uspešni in priznani gospodarstveniki, znanstveniki, umetniki, športniki itd. Ukoreninjenost na izvornem nacionalnem izročilu, ki izhaja iz razvite osebne in nacionalne drže ter ponosa, se krepi v odprto, svobodno in ustvarjalno sodelovanje doma in v svetu. Kakovostna ustvarjalnost je izraz lastne istovetnosti, zavesti pripadnosti in povezanosti s pristnimi in kakovostnimi izročili prednikov. Slovenski duh se iz nacionalne pripadnosti preliva v sodelovanje in krepitev mednarodnih temeljev človeškega sobivanja.
Nasprotno temu so sebične, ozke, plehke in vsiljene nasilne muhe enodnevnice, ki se pri nas in v svetu sodobnega spletnega in potrošniškega videza zavestno in načrtno gojijo za lažno poneumljanje in zasvajanje ljudi. Te puhlosti ustvarjajo sicer blišč v bedi vsakdanjosti, a človeka puščajo praznega in nepotešenega. Politični ribiči človeških duš jih gojijo za podrejanje ljudi, kot je že pred desetletji zapisal Đuro Sušnjić. Vsiljujejo pozunanjene lažne podobe človeka in družbe, da bi človeka odtujili od njegove pristnosti in dostojanstva ter družbo napravili za brezoblično maso slabokrvnih in brezobličnih neoseb. V Sloveniji so duhovi kot Lambert Ehrlich in drugi že zdavnaj opozarjali na to propagandno vojno totalitarnih propagatorjev. Levičarji napovedujejo sankcije nacističnih in fašističnih metod, ne priznajo pa zločinov svojih komunističnih prednikov in ignorirajo njihove žrtve. Alejandro Esclusa poziva zoper to načrtno rušenje ustaljenih izročil, ki uničuje temelje osebe, družine, naroda in vere. Pri nas ga izvajajo plačani privilegirani privrženci mednarodne levičarske »civilne« združbe. Daleč od tega, da bi jim bilo mar za človeka, vodo, podnebje, še manj za demokracijo in svobodo, pač pa so izvajalci načrtnih strategij, ki naj iz državljanov napravijo levičarske odvisnike. Uničujejo osebno iznajdljivost, marljivost ter prezirajo zakonodajne in dogovorne navade družbe. Ukinjajo samostojne subsidiarne podsisteme, da bi si nasilno podredili celotno družbo; da bi podložni odvisniki plačevali (zvišane) davke in vegetirali pri nezadostnih plačah in pokojninah. Tega ne bi bilo treba, če ne bi vladajoči kradli družbenega premoženja. Da lahko to počno, izvajajo čistke v nadzornih sistemih, uvajajo total(itar)ni nadzor, večina medijev pa ne dreza v te vroče teme. Tako predsednica državnega zbora ne trpi ugovorov, notranji minister ukinja samostojno delovanje policije, minister, pristojen za delavce in upokojence, ne pride v oddajo na RTV Slovenija, da bi pojasnil svoje strategije za reševanje najranljivejših, ker jih očitno nima kot niti celotna vlada ne. Državljani se počutijo prevarane od politikov, zaostrujejo se nasilje in protesti. Pristojni in odgovorni pa skrbijo vse bolj le zase. Politiki le napovedujejo, ne rešujejo pa žgočih problemov ljudi. Uspešna državna podjetja bi lahko dali kot dolgoročne naložbe za pokojninski sklad, a so si jih prilastili nasledniki komunistov zase ali za svoje levičarske združbe. Iz upokojenskega sklada tudi ne izločijo borčevskih (in drugih posebnih) pokojnin, ki bi jih morali zagotoviti posebej, lahko tudi iz proračuna ZZB, da ga ne bi trošili za širjenje megle po demokratični deželi. Po 75 letih konca revolucije imamo še 6438 prejemnikov borčevskih pokojnin.
Ignorantsko delovanje vladajočih znižuje kakovost vladanja, ljudem pušča občutek, da se nihče ne zanima za njihove probleme. Vse le še stopnjuje stavkovne zahteve; neusklajena pogajanja pa ogrožajo vzdržnost javnih financ. US je sicer zadržalo novelo zakona o RTV Slovenija, a kot poudarja v peticiji Vili Kovačič, je nujno, da US spregovori tudi o neustavnosti sprejetja novele, nesprejemljivi oziroma »nezakoniti oblastni prilastitvi« (uzurpaciji) javne radiotelevizije z načinom in s postopkom sprejemanja zakona ter z neenakopravnim položajem volivcev v odnosu do vlade in njenih transmisij pri celotnem postopku, vključno z referendumom.
Žal celo odgovorni vodilni člani slovenskega PEN izkrivljajo dejstva in zlorabljajo pesnika Prešerna in Prešernovo proslavo, ko so zapisali, da je »… obračunavanje s pesnico Svetlano Makarovič napad na vse pesnice in pesnike …«. Zaradi tega je proslava razen upravnega odbora in njenega predsednika izpadla klavrno, kar ni v čast kulturi.
Kultura postaja vprašanje preživetja, kot so zapisali že v starem Izraelu, kjer za časa Mojzesa Bog poziva: »…predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod!« Ukrajinci se zavedajo, da je treba za preživetje žrtvovati vse, celo življenje. Bo njihov zgled vzpodbudil Slovence, Evropejce in druge kulturne narode, da se uprejo zatiranju in izključevanju drugačnih, pristranosti, plehkosti in neprofesionalnosti vladanja in družbenega delovanja, ki siromaši kulturne in etične prvine našega bivanja ali jih postavlja celo pod vprašaj? Na mestu je torej postno vabilo, da se odgovorni in drugi posujemo s pepelom, pogledamo vase in odrinemo na globoko, sicer se mladi državi in njeni prihodnosti ne piše dobro. Vernemu pogosto ne preostane drugega kot molitev in post.
